Ana Roš z monografijo Sonce in dež: kako iz nič ustvariti kuharsko poezijo

"Vse se da, če se hoče," so besede Katje Roš, mame kuharske mojstrice Ane Roš, ki je s svojo predanostjo slovensko kulinariko povzdignila do takrat na še neznan nivo.  Kulinarična monografija, ki je sprva izšla letos marca čez lužo, zdaj pa smo jo dobili tudi v prevodu, pripoveduje o življenju Ane, ki je iz nič ustvarila svetovno slavo. Študentka mednarodnih odnosov, ki je sprva strast našla v plesu in smučanju, je šele pozneje kot samouka amaterska kuharica spremenila koncept Hiše Franko in odkrila svoje pravo poslanstvo. S svojim uporniškim temperamentom in osredotočenostjo na cilj je dosegla nepredstavljivo, ne nazadnje pa se je z dvema Michelinovima zvezdicama povzpela v sam vrh svetovne kulinarike. Hiša Franko v osrčju Posočja je tako edina v širši regiji, ki se ponaša s takšnim uspehom.

Monografija Sonce in dež je sestavljena premišljeno in neobičajno, iz treh delov, ki se skozi zgodbo med seboj prepletajo. Knjiga izstopa že po sami obliki, v knjigi pa ob tem spregovori več glasov. Faktografski in subjektivni osebni del tako dopolnjuje fotografski vložek, ki oblikuje celoto. 

"Knjiga je začela nastajati tri, mogoče celo štiri leta nazaj, ko sem rekla, da je čas, da se nekaj zgodi, a sem se tako kot številnih stvari tudi tega lotila z napačnega konca. Včasih nepremišljeno odreagiram in mislila sem, da moraš najprej napisati večino knjige in nato poiščeš nekoga, ki knjigo izda. V enem letu je nastalo tri četrtine knjige, a to je bil zametek te knjige, ki jo imamo sedaj pred sabo. Potrebovala sem nekoga, ki bi to knjigo prodajal naprej. Poslala sem jo večjim založbam in agentom, ni bilo odgovora. Enostavno ni bilo dovolj dobro. Skoraj sem obupala, nato pa sem dobila sporočilo od svetovne založbe Phaidon, ki izda eno pravo monografijo na leto. Praktično je bilo treba vse od začetka,"  je ob izdaji monografije v slovenščini povedala Roševa, ki dodaja, da je bil celoten projekt velik zalogaj.

"Delali smo noč in dan, med delom in po delu, vse noči. Želeli so narediti monografijo dela. Zato so prestavili izid s septembra 2020 na marec 2020. Koronavirus je zamajal situacijo. Knjiga je kljub vsemu izšla v Avstraliji, ZDA in Evropi. Knjiga je dosegla veliko, postala je The Timesova knjiga tedna, časopis The Wall Street Journal jo je uvrstil med šest najlepše oblikovanih izdelkov v letošnjem letu," je povedala ponosno. Med top 10 kuharskih knjig pa jo je uvrstil tudi Forbes.

Da pa je kulinarična knjiga res nekaj posebnega, dokazuje tudi zbrani fotografski material, ki je bil narejen premišljeno. Fotografije posameznih jedi se dopolnijo tudi s priloženimi recepti ob koncu knjige, s katerimi je Ana zakrožila svojo zgodbo, prav posebno mesto pa daje tudi izbiri keramike, na kateri predstavlja svoje jedi. "Je kot slikarsko stojalo, je nekaj, kjer predstavimo stvari. Kot stojalo drži platno, tudi krožnik drži vsebino in vse ostalo. Mislim, da če prideš v restavracijo in vidiš bele krožnike, je to dolgočasno in 'passe', ker ima vsaka jed svoj način izražanja in svojo podlago. Skandinavija je uvedla to razmišljanje," je opisala svoje posebno razmerje s keramiko, dodala pa je, da je obdobje izolacije, ki jo je s seboj pripeljal koronavirus, pustil na njen prav poseben pečat. "Koronaobdobje je odprlo veliko poglavij našega življenja, zato tudi v kuhinji želim narediti prostor za nekaj novega. Znebila sem se vse keramike in začenjam novo fazo."

S pisanjem knjige se je preizkusila tudi v drugačni vlogi, ki je ni bila vajena. Naučila se je novih veščin in ljudi spustila v svoje življenje in svoj pogled na svet:"Pisanje knjige je bila psihoanaliza. Začneš pisati in odkrivaš skrite kotičke, ki so, ne da bi se zavedali, vplivali nate. Prva knjiga je prvi otrok, za katerega najbolj iskreno skrbimo, ker se vsega učimo na novo." Ana od nekdaj zagovarja, da je kuhanje umetnost in vsak posameznik tudi pri tem pušča svoj pečat: "V kuhinji sta najbolj pomembna teritorij in letni čas. Osebnost kuharja je tudi izjemno pomembna, tako kot pri kiparju, pesniku, slikarju, vsakemu lahko daš enako barvo, enako platno in vsak bo stvar naredil na svoj način. Osebnost vpliva na kreativo določene osebe in določene kreacije okusov. Sem resnicoljubna, in zato ni takšno samo kuhanje, ampak tudi knjiga. Ni samo za na polico, ampak je dejansko branje, ki bo odprlo nov pogled na moje kuhanje."

Kot se je naučila vrhunskega kuhanja, se je naučila tudi prvin ob izdaji knjige. Priznava, da ji je celoten projekt povzročil kar nekaj sivih las:"Največ časa sem porabila, da sem razumela zgradbo knjige. Ker prihajam z drugega področja, ne poznam strukture knjig. Potrebovala sem več časa za povezovanje zgodb v celoto kot za samo pisanje. Šele ko je struktura narejena, so se male zgodbe začele graditi druga na drugi." 

Na 247 straneh ji je tako uspelo strniti vso zgodbo, ki jo lahko zdaj 'okušamo' v Hiši Franko. Večkrat poudarja, da je odvisna od majhnih proizvajalcev, od same pokrajine, krožnik se tako spreminja od sezone do sezone. Svojo kulinariko tako opisuje kot simbiozo treh elementov: okolice, letnih časov in osebnosti kuharja. "Ta osebnost ni nekaj, kar podeduješ. To je kolaž vseh življenjskih izkušenj. Potovanja, spomini iz otroštva, starši, stari starši, rojstva, smrti, ljubezen, vera, učitelji, prijatelji, sošolci ... vse je del tega."

Ana je že od nekdaj avanturistka, ki ne glede na finančno stanje v svoje življenje vplete potovanja in raziskovanje sveta. To ji je pomagal uresničiti tudi Valter Kramar, s katerim sta prepotovala ves svet. "Od svojega 16. leta sem na poti. Potovati sem začela s svojimi starši, nadaljevala v študentskih letih in kasneje z Valterjem. Imela sva nenapisan dogovor, da bova vedno potovala, ne glede na najino finančno stanje. In sva. Z majhnim proračunom, včasih praktično brez proračuna, z nahrbtnikom in otrokoma, ko sta bila še malčka – nikdar nisva opustila odkrivanja sveta. A nikoli nisem potovala toliko kot danes. Večinoma je službeno in včasih se vrnem domov povsem izčrpana, a bogatejša." 

Poleg občudovanja sveta pa ima v njenem srcu pomembno vlogo tudi Posočje. Skozi zgodbo se sprehaja po svoji preteklosti, vse od male Ane do vseh ljudi, ki jih danes spoštuje in so vplivali na njeno razumevanje kulinarike: "Dve leti, preden sem se rodila, sta se starša preselila v Posočje. Mislila sta, da bo samo začasno. Minevala so leta in še kar smo bili tu. Oče se je povsem asimiliral v podeželsko življenje in takrat je bil lov najboljši način, da si postal del lokalne skupnosti." Posočje med drugim opisuje tudi kot mitološki kraj.

Ana je že večkrat, ob prevzetju več nagrad, izpostavila, da je izredno hvaležna za svoje sodelavce, ki so kuharski mojstri z vsega sveta. "Ko imaš enkrat tako ekipo, si lahko samo hvaležen, da jih imaš in da jim ne boš škodoval. Vsi so se adaptirali na življenje v Posočju. Ni jim vedno lahko, zato sem jim res hvaležna in v knjigi jim pripada celotno poglavje." Zaveda se, da je pandemija koronavirusne bolezni močno vplivala na njihovo delo, zato je vesela, da je večina ekipe, ki jo opisuje v monografiji, še vedno ob njej.