Živopisno plesno metriko dueta Disclosure prehiteva čas

DISCLOSURE - Energy  

Zmedenost je prvi vtis. Dolgotrajno čakanje na tretji album izjemnega londonskega bratskega produkcijskega dvojca je prineslo precejšnje razočaranje. Dramaturška nestanovitnost albuma Energy je lahko opravičljiva le z dejstvom, da gre v primeru celournega paketa trših plesnih uspešnic nenazadnje samo za kompilacijo singlov. Te sta Disclosure skupaj z bolj ali manj slavnimi gostujočimi vokalisti skonstruirala v zadnjih petih letih. Z očitnim namenom, da se mora njun slog za vsako ceno bogatiti in razvijati, sta brata Lawrence zabredla tudi v grob eksperimentalen hiphop, kar niti ni slabo (song My High z itak napornim vokalom Slowthai-ja). Hujše posledice za Energy ima njuno koketiranje z afro-beatom. Na splošno se mi zdi, da ko house ali tehno muziki začenjajo neposredno prevzemati izrazito afriško plemensko ritmiko, poprej njihova buhtečna domišljija ni več skalibrirana tako, kot je nekoč bila. Samo komad C’est pas, ki sta ga pripravila skupaj s kongoškim pop pravkom Blickom Bassyjem, bi bil zadostna poživitev celotnega lika in dela elektronskega dueta, ki v zadnjem desetletju ne na tej ne na oni strani Atlanika praktično ni imel konkurence. Skladba Douha (Mali Mali), ki ga stilsko prefinjeno fragmentirano kot-da odpoje malijska mega zvezdnica Fatoumata Diwara, kot samostojna enota deluje okej. A če se zavemo, da Disclosure ob gradnji slednjega sledita svojim starim vzorcem, njun naklep pada v vodo. Uvodni song Watch Your Step (poje Kelis) ni dovolj sladak. Hitovski Birthday in Who Knew? (vokal pristavi Mick Jenkins) prav tako nista nikakršni posebnosti. Medtem ko je naslovna tema ena sama nostalgija. A to še ni vse. Najbrž bo res tudi, da je razuzdanega zgodovinskega poglavja, ko so elektroničarske studijske združbice po glasbeni sceni kosile tudi na albumskih avtocestah, kar lepo konec.  

Ocena: 2,5