V Los Angelesu pred rušenjem zaščitili hišo Marilyn Monroe

V Los Angelesu so pred rušenjem zaščitili hišo Marilyn Monroe. Hišo v španskem kolonialnem slogu v razkošni soseski Brentwood sta po pisanju francoske tiskovne agencije AFP lani poleti za 8,35 milijona ameriških dolarjev (7,81 milijona evrov) kupila nepremičninska dedinja Brinah Milstein in njen soprog, producent Roy Bank.

Zakonca sta imela v lasti tudi sosednjo hišo in sta nameravala združiti obe nepremičnini, poseg pa bi vključeval rušenje hiše Marilyn Monroe. Ko je bilo septembra lani izdano dovoljenje za rušenje stavbe, se je sprožil val razburjenja, lokalni politiki pa so hitro poskrbeli, da je hiša pridobila status zaščitene stavbe.

Lastnika sta sicer prejšnji mesec vložila tožbo zoper mesto Los Angeles zaradi "nezakonitega in neustavnega ravnanja". V zahtevku je pisalo, da je Monroejeva občasno živela v hiši le šest mesecev. Zakonca tudi trdita, da je več kot ducat prejšnjih lastnikov od leta 1962 že spremenilo stavbo do neprepoznavnosti. Kljub temu so mestni svetniki sprejeli odločitev, da hišo razglasijo za kulturni spomenik.

Monroejeva je hišo kupila leta 1962 po ločitvi od dramatika Arthurja Millerja. "V mestu Los Angeles ni nobene druge osebe ali kraja, ki bi bil tako znamenit kot Marilyn Monroe in njena hiša v Brentwoodu," je povedala mestna svetnica Traci Park iz okrožja, v katerem stoji tudi hiša Marilyn Monroe. Dodala je, da je bilo nekaj najbolj znanih fotografij igralke posnetih v hiši, na zemljišču okoli hiše in v bližini bazena.

Marilyn Monroe (1926–1962) s pravim imenom Norma Jeane Mortenson je otroštvo preživljala v rejniških družinah. Lik trapaste blondinke, ki zmede in zapeljuje moške z naivnostjo, je ovekovečila v filmu Gospodje imajo raje plavolaske (1953). V zgodovino se je zapisala tudi, ko je na zabavi demokratske stranke leta 1962 tedanjemu predsedniku ZDA Johnu F. Kennedyju zapela Vse najboljše, gospod predsednik.

Njena zvezdniška kariera se je začela s filmom noir Niagara, za vrhunec njene kariere pa veljata komediji Billyja Wilderja Sedem let skomin (1955) in Nekateri so za vroče (1959). Z leti je igralka postajala vse bolj odvisna od alkohola in najrazličnejših tablet, prav tako pa tudi od svojega psihiatra.