Pevka Duffy razkrila podrobnosti o posilstvu in ujetništvu

Duffy je po letu 2010, ko je izdala album Endlessly, izginila z glasbene scene. Sprva je svoj odmor napovedala, potem pa so se mnogi spraševali, kje je in kdaj bo konec tega odmora. Šele letos februarja pa je razkrila, da je v vmesnem času preživela najhujše štiri tedne svojega življenja. Povedala je, da jo je neznanec omamil, posilil in jo kasneje celo odpeljal v tujino.

"Posilstvo je kot umor, s to razliko, da si živ. Živ si, a si vseeno mrtev," je zapisala Duffy: "Vse, kar lahko rečem, je, da sem potrebovala izjemno dolgo časa, da sem sestavila vse razbite koščke svoje duše." Pevka je na svojem uradnem Instagramu izbrisala vse objave in objavila le en črno-bel portret, pripis pa je povezava do spletne strani. Ta vodi do zapisa, dolgega sedem strani, v katerem je izlila dušo o dogajanju.

V zapisu sicer ni razkrila identitete svojega napadalca, je pa delila kar nekaj podrobnosti. "Bil je moj rojstni dan. Omamili so me v restavraciji in z opojnimi substancami nadaljevali še naslednje štiri tedne. Odpeljali so me v tujino. Ne spomnim se, da bi bila na letalu, zbudila sem se šele na zadnjih sedežih nekega vozila. Odpeljali so me v hotelsko sobo, ugrabitelj pa se je vrnil in me posilil. Še zdaj ne vem, kako sem preživela tiste dni, a čutila sem nekakšno prisotnost, ki me je ohranjala pri življenju," je zapisala 35-letnica in dodala, da se je zavedala, da bi jo lahko ugrabitelj tudi umoril.

Pojasnila je, da se je v Združeno kraljestvo vrnila z njim, s svojim ugrabiteljem. Bila je prestrašena in ni vedela, kako naj se reši ujetništva: "Vedno sem vedela, da je moje življenje ogroženo, saj mi je to tudi večkrat povedal. Nisem se počutila dovolj varno, da bi šla na policijo. Čutila sem, da če bo šlo karkoli po zlu, bi umrla, ubil bi me. Tega nisem mogla tvegati."

Zapisala je, da ji je s časom zmanjkovalo volje in da je razmišljala tudi o samomoru. O dneh po osvoboditvi je zapisala: "Nikogar nisem videla. Nobene žive duše, tudi več tednov, nenehno sem bila sama," je zapisala in nadaljevala: "Slekla bi si pižamo, jo vrgla v kamin in oblekla novo. Bila sem na robu. Nisem skrbela zase. Lase sem imela popolnoma zavozljane, saj se nisem počesala več tednov. Na koncu sem si jih sama odstrigla. Ker sem se izogibala ljudi, sem dovolila, da je posilstvo postalo moj dnevni spremljevalec. Nenehno sem mislila na te grozne dni."

Razmišljala je tudi, da bi si spremenila ime in odpotovala neznano kam. "Mislila sem, da se bo moje življenje končalo, če bom zgodbo delila z javnostjo. Izkazalo se je, da je prav skrivanje zgodbe počasi uničevalo mene. Verjela sem, da me je to, da nisem pela, še bolj ubijalo. Moram biti močna in se soočiti s preteklostjo. Ne morem izbrisati, kar se je zgodilo. Upam, da se bodo vprašanja, kot je 'Kaj se je zgodilo z Duffy?' končala. Zdaj veste … in zdaj sem svobodna."

Za posilstvo je prvič povedala svoji psihoterapevtki, ki ji je pri soočanju s strahovi tudi najbolj pomagala: "Prvih osem srečanje je nisem mogla pogledati v oči. Misel na ozdravitev je bila nedosegljiva. A njej je uspelo. Bila je izjemno nežna z mano, brez nje se mi ne bi uspelo soočiti s preteklostjo."

Za konec je zapisala, da ne ve, kaj jo čaka v prihodnosti, da pa ve, da je opravila z desetletjem, ki je za njo: "Rada bi spoznala sebe takšno, kot sem. Prvič v življenju. Zasebno. Desetletje bom pustila za seboj. V preteklosti, kamor tudi spada."