Slovenski gledališki in filmski igralec ter režiser Boris Cavazza, ki je znan po svoji ostrini, smislu za humor in radoživosti, je dopolnil jubilejnih 80 let starosti.

Cavazza se je rodil 2. februarja leta 1939 v Milanu. Njegov oče je bil Italijan, mama pa Slovenka. Ko je bil star devet let, se je preselil v Slovenijo. Leta 1956 se je v Piranu vpisal na Pomorsko šolo in po štirih letih šolanja postal strojnik. Od leta 1960 do 1963 je delal kot asistent, nato pa kot častnik stroja na ladjah trgovske mornarice. Leto dni pozneje se je v Ljubljani vpisal na AGRFT. Tam je poučeval v letih 1987 do 1990 in od 1993 do 2002: od leta 1985 pa je kot redni profesor predaval dramsko igro in igro pred kamero. Kot profesionalni igralec je nastopil leta 1971. Svojo igralsko kariero je začel v SNG Drami in jo nadaljeval v Slovenskem mladinskem gledališču.

Uveljavil se je kot igralec in režiser in danes spada med najpomembnejše slovenske igralce in kulturnike. Napisal je tudi veliko scenarijev za filme in igre, v katerih je ogromno igral tudi sam. Za svoje delo je prejel številne prestižne nagrade: Leta 1973 je prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 1978 Severjevo nagrado, štirikrat je postal prejemnik Borštnikove nagrade (1979, 1985, 1986, 1987), 1986 Badjurovo nagrado, leta 1987 Prešernovo nagrado in Sterijevo nagrado, 1992 Borštnikov prstan, 2006 vesno (skupaj s Sebastijanom Cavazzo), leta 2012 viktorja za življenjsko delo, 2017 nagrado bert (za življenjsko delo na področju filma) in leta 2018 zlati red za zasluge Republike Slovenije. Zaigral je v filmih To so gadi ( 1977), Krč (1977), Iskanja (1979), Leta odločitve (1984), Ljubezen nam je vsem v pogubo (1987), Do konca in naprej (1990), Primer Feliks Langus ali Kako ujeti svobodo (1991), Oko za oko (1993), Herzog (1995), Kratki stiki (2006), Osebna prtljaga (2009), Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba (2017) in številnih drugih.
Cavazza, ki je poleg bogate gledališke in filmske kariere mladost preživel na ladjah in pozneje v predavalnicah, je pokazal talent tudi na glasbenem področju. Kot vokalist je nastopal v zasedbi Boris Cavazza kvintet (tudi kvartet) s Fake Orchestra. Poleg navedenega je 80-letnik tudi ambasador Unicefa.
Poročen je bil z Mojco Sitar, s katero je imel tri sinove: Kristijana in dvojčka Sebastijana in Damijana. Mojca je leta 1991 umrla zaradi raka. Od treh otrok je danes živ le še Sebastijan Cavazza, ki se je, tako kot njegov oče, uveljavil v svetu igre in filma. Kristijan Cavazza je bil glasbenik, ki se je leta 1990 ponesrečil med snemanjem videospota in leto dni pozneje umrl, Damijan Cavazza pa se je leta 2009, kot navajajo viri, med spanjem zadušil. Boris Cavazza je bil pozneje poročen z Oriano Girotto, s katero je dobil še enega otroka, sina Aleksandra Borisa. Pozneje sta se ločila, maja leta 2016 pa je znova stopil v zakonski jarem – tokrat z dolgoletno šefinjo državnega protokola, Ksenijo Benedetti, ki se je septembra 2018 poslovila od svoje 18-letne častne funkcije.
KOMENTARJI (22)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.