Zločinec, ki je postal filmski zvezdnik

Dragomir Mrsic je bil pred 20 leti del največjega bančnega ropa v švedski zgodovini. Pazil je avtomobil za pobeg, pajdaša pa sta iz banke odnesla 70 milijonov evrov. Čeprav so kupili letalske karte za okrog sveta, so jih ujeli, in obsojen je bil na tri leta zapora. Ko je prišel na svobodo, se je zavestno odločil spremeniti svoje življenje. 

Zdaj 48-letni igralec in trener borilnih veščin je leta na drugi strani zakona odločno pustil za sabo. "Zločin vodi samo v smrt ali zapor," pravi. Predvsem je k temu pripomogla novica, da je njegova žena noseča. "Ne bi mogel živeti, če bi moral lagati svojim otrokom ali reči, da sem kriminalec. Dolgo sem čakal, da sem sinu in hčerki povedal, kdo sem bil v preteklosti," je dejal 48-letnik, ki je od takrat prehodil dolgo pot. Tekmoval je v borilnih veščinah, postal trener in igralec. Med drugim je ob Tomu Cruisu igral v filmu Na robu jutrišnjega dne. 

Tako resnično dobro pozna svet kriminala, težaven prehod na pravo pot, ima pa tudi mnogo izkušenj s pokvarjenimi policisti. Bili so tudi takšni, pravi, ki so ves vikend preživeli v družbi kriminalcev, z njimi jemali mamila in plačevali prostitutkam, ponedeljek pa se – še vedno zadeti – vrnili tja in vse aretirali.

Zaradi vseh izkušenj in ljubezni do filma se je v sodelovanju z Nicklasom Wikströmom Nicastroom odločil svetu predstaviti napeto dramo o pokvarjenem policistu s krvavimi rokami, v kateri tudi igra glavno vlogo. 

"Že kot otroka so me filmi zelo zanimali, sploh policijski. Želel sem prikazati, da v resnici vsi policisti niso tako idealni, ampak sem želel prikazati bolj realno sliko. Ker sem nekatere spoznal zelo od blizu in niso vsi idealni. Od tu ideja za serijo," pojasnjuje.

"To je realnost skandinavske družbe. Obstaja podkupovanje. Ne gre za klasično črno-belo skandinavsko noir, kjer so policisti samo dobri in kjer se slabi fantje borijo proti dobrim. Ampak filmi bi lahko prikazovali policiste, ki so junaki, pa vseeno jemljejo kokain, imajo slabo stran," dodaja Nicastro.

Alex: tako temačen, da ga je težko ne vzljubiti

Neustrašen, resnično napet, zanimiv, osupljivo nasilen, oster, prodoren, temačen triler z močnimi, kompleksnimi liki: Alex, ki vas že čaka na VOYO, sledi podkupljivemu policistu, ki želi svet kriminala pustiti za sabo. Gre za portret zelo pokvarjenega policaja Alexa, ki se znajde v nemogočih okoliščinah.

Glavni junak je pokvarjeni policist. Zelo pokvarjeni policist. Že v prvih kadrih uživa kokain s prav tako pokvarjenim partnerjem Martinom, ki je njegov najboljši prijatelj. V avtomobilu imata v lisice vklenjenega moškega, ki ga v zameno za denar predata mafiji. 

Ko moškega, ki sta ga predala kriminalcem, najdejo mrtvega, ju policija pošlje preiskovat. Martin se upre gangsterjem, s katerimi sta bila še pred nekaj urami zaveznika, nato pa v sumljivih okoliščinah umre. To je začetek Alexovega dolgega in težkega poskusa, da bi se izvlekel iz godlje, v kateri se je znašel. Rad bi postal dober policaj. Pa mu bo uspelo?

Vedno obstaja tveganje, da gledalcem ne bo mar, kaj se zgodi tako temnemu glavnemu junaku, a Mersic uspe zbuditi ogromno sočutja do na videz brezupnega policista, moškega, ki mu je že zmanjkalo etičnih izbir in mu ostane samo boj za preživetje.

Spremljamo njegovo pot in poskuse popravljanja napak, kar pa ovirajo temne sile, s katerimi je v preteklosti sodeloval in ogrožajo njega ter njegovo družino.

Televizijska oče in sin tudi v resnici oče in sin

Da je serija še bolj posebna in da Dragomir svoje preteklosti otrokoma ne skriva, kaže dejstvo, da v seriji njegovega televizijskega sina Simona igra njegov pravi sin Maximilian. "Obožujem to avtentičnost, ampak ko ga gledam tako trpeti, to zame ni lahko," pravi igralec. Tudi sinu je najbrž precej nenavadno imeti takšen vpogled v očetovo nekdanje življenje. 

'Vedno je treba biti korak pred gledalci in pomikati meje'

Kar serijo še ločuje od klasičnih skandinavskih kriminalnih serij, je vizualni stil, ki ponuja nekaj drugačnega. "Je bolj umazan, a hkrati bolj filmski," pojasnjuje Nicastro. Dodaja, da je največji izziv vedno ostati korak pred gledalci, ker so ti vse bolj pametni. "Samo poglejte velike serije, kot so Kriva pota in Igra prestolov – simpatiziraš z liki, ki imajo tako temne strani, in isto je z Alexom," pravi.

Pravi tudi, da kot je neizbežno pri vsakem trendu, lahko tudi mednarodno zanimanje za skandinavske drame nekega dne usahne. "Zato moramo najti poti, da jih vedno osvežujemo. Pred 15 leti smo imeli moške v plaščih, ki rešujejo zločine. Še vedno delamo dobre stvari, žanr je širok in vanj spada mnogo različnih zgodb. Ampak moramo vedno iskati načine, da se nadgradimo, ker če bi še vedno samo snemali serije z moški v plaščih, ne bi nikogar več zanimalo. Moramo se nenehno nadgrajevati, potiskati naprej. Meja je vsak dan višja, občinstvo vsak dan bolj pametno. Ni lahkega načina za uspeh," pravi.