'Včasih se na skrivaj izmuznem v baletno dvorano'

Gaja Filač ni več neznanka v slovenskem filmskem prostoru. Posnela je dva celovečerna mladinska filma – Rdeča raketa in Košarkar naj bo, velik preboj pa ji je uspel tudi z BBC-jevo serijo Love, Lies and Records. Zdaj pa jo lahko vidimo tudi v komični seriji Lajf je tekma, ki je februarja prišel na VOYO.

Z mlado igralko smo tako malce poklepetali o tem, kako je bilo na snemanju serije. Zanimalo pa nas je tudi, ali se lahko primerja z glavnim likom v seriji.

Študiraš na AGRFT, je bila to želja v prvo, ali si razmišljala še o kakšni drugi fakulteti? Kaj bi bila druga izbira?

AGRFT je bil že nekaj časa moja glavna izbira. Zanimala sem se tudi za psihologijo, psihoterapijo in filmsko režijo. To bi bila verjetno druga izbira. No, na koncu se v poklicu, ki sem ga izbrala, med drugim po malem ukvarjam tudi z vsem naštetim, tako da je bila to vsekakor optimalna odločitev.

V Londonu si snemala tudi serijo Love, Lies and Records, se da primerjati slovenski in britanski filmski 'trg' (način snemanja, odnos do filma ...)?

S tujino spet nisem imela toliko stika, da bi lahko napisala splošen in gotov odgovor na to vprašanje. Ampak po mojih izkušnjah je razlika velika. Predvsem v odnosu do dela. Pri nas so snemanja bolj sproščena, v tujini pa striktno organizirana, zelo pazijo na profesionalnost, primerno interakcijo z drugimi člani ekipe, na setu se ne preklinja, ne dviguje glasu, do tebe se obnašajo maksimalno vljudno, včasih kar malo preveč. V takšnih pogojih se da delati dobro, plodno in brez stresa, ampak to ne pomeni, da mi je to bolj blizu. Se mi zdi, da imajo naša, bolj 'razštelana' snemanja, kjer ne gre vse po 'reglcih', nekaj zelo lepega v sebi. Zaradi manj uradnega okolja in odnosa, se včasih razvijejo močnejše vezi v ekipi. V tujini ni – po mojem mnenju zelo pomembnih – 'šnopc klap'  (no,v saj jaz jih nisem doživela), kjer se cela ekipa druži po končanem snemalnem dnevu, se spoznava tudi izven okvirja 'službe'. Meni se posledično skoraj pri vsakem projektu pri nas zgodi, da na ekipo ne gledam samo kot na svoje sodelavce, ampak kot na svoje prijatelje.

Predvsem mi je pomembno, da zna režiser dobro artikulirati svoje misli in želje ter da pri izražanju le teh ne komplicira. Na snemanju pa da vlada neka zdrava meja med sproščenostjo in delavnostjo, da je delo organizirano, da je odnos med člani ekipe spoštljiv. Zelo fino je tudi, če je ekipa entuziastična in pozitivno naravnana.

Kakor sem prebirala na spletu imaš veliko interesov in hobijev (jeziki, ples, petje, knjige, fotografiranje ...). Kateri stvari se nikakor ne bi mogla odpovedati?

Uf, gibanju. Če sem specifična – plesu. Vesela sem, da sistem na akademiji temu pripisuje velik pomen. Kljub temu se včasih na skrivaj izmuznem v baletno dvorano, če ni tam nikogar, in plešem dokler ne teče iz mene oziroma dokler me kdo ne prežene ven. Zelo pogrešam to. To je zame en tak velik antidepresiv.

Je mogoče kakšen žanr, v katerem se mogoče ne vidiš, ali ti je velik izziv (grozljivka, znanstvena fantastika ...).

Velik igralski izziv bi mi predstavljala grozljivka, zato ker tam igra lahko zelo hitro izpade karikirana in stereotipna. Pa na splošno je to meni zelo neljub žanr. Ampak bi se z veseljem preizkusila tudi v tem, zakaj pa ne!

Imaš kakšen priljubljen žanr, kar se tiče filmov/serij, priljubljen filma, serija?

Če je film dober, ga rada pogledam ne glede na to, pod kateri žanr spada. Večinoma pa mi najbolj ustrezajo drame. Meni zelo ljuba filma sta Skrivnost njihovih oči (španski, ne ameriška različica!) in The search. Rada imam filme z jugoslovansko tematiko, kot je film Podzemlje in Chaplinove filme kot je film Luči velemesta. Serij ne gledam veliko, komaj pa čakam na drugo sezono črne komedije The End of the F***ing World, ki se mi zdi vrhunska.