Hrvatica, ki zaradi ljubezni navija za Slovenijo: Tudi, ko igra proti Hrvaški

Maja, kako bi se opisala?

Zelo rada kuham. S Petrom sem vzljubila nogomet, čeprav sem mislila, da mi nikoli ne bo všeč. On in David predstavljata vse v mojem življenju, skupaj z mojo družino. Kot otrok sem rada risala in slikala, vendar sem to nekako pustila ob strani, zato upam, da se bom tega kmalu zopet lotila. Rada potujem in obožujem, ko je le mogoče potovati skupaj in ne samo z Davidom ali z nekom drugim.

Kako sta se spoznala in zakaj si se zaljubila v Petra?

V Zagrebu naju je predstavila skupna prijateljica. No, prva stvar, ki me je pri njem osvojila, je bilo to, da je zelo prizemljen, da je ponižen. Čeprav je javna osebnost in recimo slavna oseba, je vedno ohranjal to ponižnost. Ne misli, da je zdaj nekaj posebnega, ampak resnično ravna z vsemi ljudmi enako.

Kakšen je, ko pride domov po porazu ali po zmagi?

Ko izgubi, je pogosto prisotna tišina. Vidim, da se v sebi bori s temi čustvi, toda zato je pomembno, da smo skupaj in da gremo skozi vse skupaj. Mislim, da mu je potem veliko lažje. Ko pa zmaga, je srečen, zadovoljen, ima nasmeh na obrazu in to je tisti pravi, pozitivni Petar.

V življenju profesionalnega nogometaša je veliko negotovosti, pogoste selitve, kako se soočaš s tem in kakšno je vajino skupno življenje?

Mislim, da mi gre za zdaj zelo dobro, glede na to, da večino časa preživim sama in da smo pogosto ločeni zaradi obveznosti. Odkar sva se preselila v Empoli, že od začetka vozim iz Empolija v Zagreb ali iz Genove v Zagreb. Nikoli ne grem z letalom, zato sem se navadila tudi na ta dolga potovanja. Navadil se je tudi David, ker imamo srečo, da je, odkar se je rodil, miren v avtu in spi. Kar se tiče selitev, sem se navadila, da je to naše življenje. Vsake pol leta smo mogoče na drugem koncu sveta. Jasno mi je, da je to del življenja nogometaševe žene. Mislim, da je to povsem v redu. Navadila sem se na to in to sprejemam.

Kako si ti spremljala uvrstitev Slovenije na Euro?

Še vedno imam kurjo polt, ko se spomnim tistega dne. Pred tekmo sta ves dan prevladovala navdušenje in živčnost, ampak prepričana pa sem bila, da to zmorejo. Vem, koliko mu to pomeni in da bi bila uvrstitev na Euro krona njegove kariere. Ko se spomnim tistih trenutkov, ko je sodnik žvižgal zadnjo sekundo. Preprosto me preplavijo močna čustva in to je nekaj, za kar se živi. Hvala mu, ker mi je dal ta užitek in zadovoljstvo je gledati, kako počne to, kar ljubi in kako uspešen je pri tem. Res sem zelo ponosna nanj.

Si Hrvatica, a vseeno nas zanima za katero reprezentanco navijaš?

Za Slovenijo vedno. Za Slovenijo tudi, ko igra proti Hrvaški.

Petar je rekel, da sta zelo uživala v Empoliju?

Mislim, da kdorkoli je imel priložnost živeti v Toskani v primerjavi s katerim koli delom Italije in morda s svetom, razen verjetno njihove države rojstva ve, da je Toscana preprosto nekaj čarobnega. Tam potujejo ljudje z vsega sveta. Je ena najlepših pokrajin na svetu in preprosto sta mi Empoli in Firence prirastla k srcu. Tam smo preživeli prvo leto Davidovega življenja, tako da je to, recimo, del tega. To je njegov dom, njegov prvi dom. Preprosto se bomo vedno z veseljem vrnili tja in upamo, da bomo po koncu kariere imeli priložnost bolj pogosto odpotovati tja.

Kakšen oče je Petar?

Kar se tiče vloge očeta, mislim, da v življenju ne bi mogel izbrati boljšega človeka za to. Ker ljubi otroke in se je vedno dobro razumel z otroki naših prijateljev. Vedela sem, da bo dober oče, toda že od prvega dne, odkar se je David rodil, sem bila presenečena, koliko je dejansko še bolj dvignil lestvico. Zaradi narave njegovega dela je utrujen, ko pride domov. Utrujen je zaradi tekem, potovanj, tekem v gosteh. V to enostavno vloži več fizičnega dela kot nekdo, ki dela v pisarni. Res mu ni težko dati tudi zadnjega atoma moči, da bi sodeloval z mano v tej vlogi starša. Ne vem, preprosto je najboljši oče, ki bi si ga lahko predstavljala za Davida.

Kakšni so tvoji cilji v življenju?

Upam, da bom skupaj s Petrom še naprej doživljala njegove uspehe, da bo še naprej zdrav on in celotna družina. Potem bi nekega dne, ko se bomo po karieri odselili v Ljubljano, rada skupaj z njim odprla podjetje. Vsekakor želiva nekaj početi. Še vedno nisva prepričana, kaj bi to lahko bilo. Upam, da bova mogoče potem imela še enega otroka in da bomo skupaj kot družina lepo živeli in počeli, kar imamo radi.