Zvrhan krožnik floydovskih skrivnosti Nicka Masona

Legendarni bobnar zasedbe Pink Floyd Nick Mason bo januarja "obrnil" že častitljivih osem desetletij, a je njegova odlična zasedba, ki jo je poimenoval po drugem albumu skupine A Saucerful of Secrets iz leta 1968, nekaj najboljšega, kar lahko slišite, če vas zanima stari progresivni rock. Pink Floyd so namreč že pred debele pol stoletja ponudili izvrsten prvenec The Piper at the Gates of Dawn (1967).

Mason je pred petimi leti, leta 2018, okoli sebe zbral superskupino, ki jo poleg njega sestavljajo še Guy Pratt, ki je bil po odhodu Rogerja Watersa basist v Floydih od leta 1987 naprej, Gary Kemp, poznan kot kitarist in pisec pesmi pri Spandau Ballet, kitarist Lee Harris (Blockheads) in klaviaturist Dom Beken.

Kako pri srcu je Masonu italijansko občinstvo, lahko sklepamo po tem, da imajo na tej turneji kar pet koncertov v Italiji, čeprav je prvega, dan poprej v Vincenzi, odneslo slabo vreme, saj so ga morali odpovedati. So pa zato vse od sebe dali na četrtkov večer na idiličnem velikem trgu v Palmanovi, ki ga je do večera napolnilo nekaj tisoč starih rockerjev in vseh ostalih psihadeličnih rockerjev po duši.

Krepki dve uri spektakla, ki so ga vmes prekinili z okoli polurnim premorom, so pospremili s fraktalnimi projekcijami psihadeličnih barv, kot je bilo to v navadi pri njihovih zgodnjih videoposnetkih, koncert pa dokaj pozno, ob 21.30 pričeli s pesmijo One of these Days z albuma Meddle ter nadaljevali z Arnold Layne, Fearless in Obscured by Clouds.

"Čudovito je biti nazaj v Italiji, sem prihajamo že več kot petdeset let. Sinoči nam je koncert odpadel, a zato obljubimo, da bomo nocoj podvojili svoj trud," je občinstvo v Palmanovi, med katerim je bilo zagotovo tudi nekaj sto slovenskih navdušencev, pozdravil za svoja leta čili Mason.

"Je bil kdo v Rimu leta 1968? Aha, nekaj tistih s sivim lasmi vas je bilo," se je pošalil bobnar, ki je poleg ostale ekipe odlično vodil ritem sekcijo s kolegom Prattom, za katerega je malce ironično dejal, da je bil v Floydih dlje časa kot Roger Waters.

Naslednjih nekaj psihadelično-rockerskih izletov so ponudili v When You're In, Candy and a Currant Bun, Vegetable Man, If, Atom Heart Mother in Remember a Day. Prvi del so sklenili z epsko, skoraj 13-minutno različico Watersove Set the Controls for the Heart of the Sun z drugega albuma A Saucerful of Secrets (1968).

V drugem, nekoliko bolj rockerskem delu, so po skoraj polurnem premoru postregli z Astronomy Domine, The Nile Song, Burning Bridges, Childhood's End in Lucifer's Sam. Uradni del pa sklenili z mogočno, več kot 20-minutno epopejo Echoes s šestega albuma Meddle (1971), ki je bila zagotovo eden od nespornih vrhuncev večera.

"Od novega romantika do prog rock boga," je Kempa opisal Mason in zares gre šefu Spandau Balleta priznati, da je preprosto odličen, tako vokalno kot s kitarskimi vložki, tudi sam očitno velik oboževalec materiala, ki ga z velikim žarom izvaja. "Pred petdesetimi leti smo kupovali plošče, za katere smo mislili, da so najboljše, danes, po pol stoletja, pa vemo, da so to dejansko najboljši albumi, ki so kdaj koli obstajali," je izjavil Kemp in požel krike in žvižge navdušenja. Dejansko mu je težko kakor koli oporekati.

Zasedba ima še tri koncerte v Italiji, tudi v Pompejih, kjer so več kot pol stoletja nazaj posneli znameniti koncertni video Live at Pompeii. Mason je z druščino odličnih glasbenikov uprizoril psihadelični praznik progresivnega rocka, ki nas je brez LSD-ja, kot so to nekateri počeli nekoč, prestavil za krepka desetletja nazaj, ko je imela glasba precej večji vpliv in učinek na ljudi in poslušalstvo. 

Zagotovo pa drži tudi, da so bili rockerji večji geniji in vizionarji kot večina v glasbenem poslu današnjega vsakdana. Tudi brez psihadeličnih "dodatkov" je bil to vrhunski poklon zgodnjim albumom zasedbe Pink Floyd in hkrati pokazatelj, kako briljantno glasbo so delali v letih, ko vsaj polovico prisotnih obiskovalcev še sploh ni bila rojena.