Zuccherovi glasbeni sladkorčki v Stožicah

Italijanski blues zvezdnik Adelmo Fornaciari, vsem najbolje poznan kot Zucchero, je v skoraj pol stoletja dolgi karieri ponudil že veliko. Poleg tega da je sodeloval s svetovnimi imeni, kot so Joe Cocker, Bono, Sting, Luciano Pavarotti, B.B. King, Tom Jones, Elton John in Eric Clapton, je zagotovo impresiven podatek, da je konec aprila in maja letos v veronski areni na štirinajstih zaporednih koncertih zabaval okoli 150 tisoč ljudi.

Precej manj jih je prišlo v ljubljanske Stožice, čeprav je treba poudariti, da je bil odziv občinstva, med katerim je prevladoval nežnejši spol in parčki v najboljših letih, presenetljivo bučen in docela navdušujoč. Zucchero ima namreč vrhunski bend, v katerem kitaro igra zvezdniška Kat Dyson (New Power Generation) ob boku odličnega basista Pola Jonesa, tolkalistke Monice Culpepper, kitarista Maria Schilira, klaviaturista Petra Vetteseja in drugih.

Za Zucchera se zdi, da je pravzaprav kot staro vino, saj v zadnjih nekaj desetletjih nenehno koncertira in izdaja solidne albume, leta 2019 je izdal album D.O.C., med pandemijo pa si je konec lanskega leta privoščil svoj prvi album priredb, ki ga je poimenoval Discover, na katerem je z Bonom (U2) zapel pesem Canta la Vita. Plošča sicer vsebuje ikonične pesmi tako iz italijanske in mednarodne glasbene zapuščine kot tudi najglobljih afroameriških korenin.

Ko skoraj 70-letnika s tipičnim klobukom slišimo in vidimo na odru, ki je bil oblikovan kot velikansko sonce, kar je pravzaprav platno, na katerem se je vrtela projekcija kamer z odra in posnetki iz zanimivih kotičkov sveta, od Indije do Afrike, je bil zagotovo veličasten prizor. Njegov izjemen občutek za mogočno odrsko prezenco, križano z bogatimi izkušnjami, težko pusti hladnega kogar koli, saj njegova glasba kar buhti od čustev.

Pravzaprav je malokdo tak frajer, da bi šele po treh četrtinah koncerta prvič pozdravil občinstvo, kot je tokrat to storil Adelmo in s tem požel gromek aplavz. Več kot dvourni koncert, ki je bil v celoti sedeč, saj so bili stoli tudi v parterju, pa je počasi nadgrajeval do večjih hitov, kot sta Vedo nero in Baila (Sexy Thing), pa do impresivnega virtualnega dueta s Pavarottijem (Miserere). Proti koncu uradnega dela si je privoščil dve pesmi premora, bend pa je izvedel priredbi Stayin' Alive (Bee Gees) in Honky Tonk Train Blues (Keith Emerson).

Sledil je še zaključni vrhunec, ko so prišle na vrsto Il volo, Diamante, X colpa di chi? in Diavolo in me, kar je tako parter kot tribune dokončno dvignilo na noge, ljudje pa so se razplesali in si dali duška. A je kajpak sledil še dodatek, ko je izvedel skladbi Chocabeck in svoj največji hit Senza Una Donna (Without a Woman).

Zuccheru gre vsa pohvala za odlično izpeljan koncert, ki ga je raztegnil na debeli dve uri, skupaj z vrhunskim bendom pa je poskrbel, da so vsi njegovi privrženci in zagrizene oboževalke dobile zadovoljiv zalogaj njegove glasbene magije. Iz Stožic se je po koncertu odpeljal s črno zaščitno masko, saj očitno noče, da bi ga zadelo kaj podobnega kot Micka Jaggerja, ki se je okužil s covidom-19 in bo s Stonesi moral izpustiti dva koncerta, kar zna biti sredi turneje dokaj neprijetno. Čil Zucchero tako ostaja sladkorček, čigar okus dobro poznamo, a ga vedno z veseljem poližemo do konca. Do naslednjič.