Zmaga Koala Voice z naj koncertom kariere

Tako točni, kot so bili to pot Koala Voice, so pokazali kazalci na uri, saj so točno ob 20.30 stopili na že ogreti oder Kina Šiška, ki ga je ogreval Shekuza. V preddverju Kina Šiška so sredi marca v živo predstavili prve pesmi s petega albuma Auf Wiedersehen!, ki so ga ponesli po Sloveniji in tudi čez mejo.

Pred dobre pol leta so najprej nastopili v domačem Kisovcu, zatem pa so si sledili Kranj, Ravne na Koroškem, Črnomelj, Nova Gorica, Tolmin, Celje, Brežice, čez mejo jih je odneslo do Novega Sada in Skopja, nato pa poleti obiskali še Velenje, Rečico ob Savinji, Šmarje pri Jelšah, Dravograd in Škofjo Loko. Drugi del poletja so potem obiskali še Kostel, Sežano, Zagorje ob Savi, Izolo, Kamnik, Mursko Soboto ter Litijo, jeseni pa zaključili s Celjem, Zagrebom in končno Ljubljano, kjer se je krog sklenil.

Dobro razploloženi, neverjetno uigrani so tako petkov večer odprli s prvo pesmijo z albuma, eksplozivno Late for the Party (nedavno je pesem remiksa Shekuza), ki so ji takoj potem dodali nekoliko bolj poetično Birds of Prey, pozitivno naravnano Vest pa smo spoznali po simpatičnem videospotu, ki so ga posneli s prijatelji. Da je bilo poskakovanje pod odrom še močnejše, pa je poskrbel njihov prvi večji "hitič" Go Disco Go izpred desetletja, ki še vedno vžge tako, kot je treba. Sledili so starejši Macbeth, novejši Nema na čemu in kajpak reggae poletna viža Sonce pomaranča, ki so jo pospremili s primerno "pomarančastim" videospotom in nas je razvajala tudi v vročih poletnih dneh ter večerih. Vukovi so s četrte Plate, Windows pa spet z nove, kot tudi Kam gre sreča ter Super, nova. Sierra je kajpak favorit s plošče Wolkenfabrik, Ker tu je vse tako lepo pa z Woo Horsie.

Zanimivo je bilo opazovati, kako zavzeto se je občinstvo predalo tudi pri pesmih, ki niso najbolj očitne, ki so morda celo najbolj odštekane, ekstravagantne, tiste, ki so najbolj "koalavoiceovske", kot so Vertigo, Postapokaliptični svet ali Vede premikanja. Spaghettification je bil dober dokaz, da Domen Don Holc postaja pravi kitarski heroj svoje generacije, kot tudi vsi ostali izleti, ki si jih je privoščil pri posameznih pesmih.

"Kar tri dni sem bil v Šiški, vse pa smo v nulo zvadili v studiu Metro. Uro in štirideset smo natančno naštudirali in danes koncert tudi posneli. Kaj bomo pa s tem naredili, pa bomo videli. Prvič sem igral na novo kitaro, ki jo je mojster Sever naredil posebej po mojih specifikacijah, DDH 2024. V prvem delu sem igral kitaro, ki jo igram že nekaj let in mi je prinesla veliko lepih trenutkov, skoraj 60 koncertov letos. Danes pa sem preizkusil še novo, ki je univerzalna, na katero lahko odigram pesmi z vseh petih plošč in ji zaupam," nam je Domen navdušeno razložil po koncertu.

Za zadnji del koncerta so prihranili Kitten on a Journey, Remain Silent, Zlomila si mi srca za na plato in starejšo Wild Dancer, na oder so se vrnili še za The Bigger the City ter v drugem dodatku dodali še Nothing s prvega albuma, ko je koncert že presegel uro in tri četrt.

Manca Trampuš, ki na odru skače kot razigrana najstnica, je prekosila samo sebe, hkrati pa bila na odru točno to, kar je, ona sama, dekle v ospredju, ki nam je z nekakšno otroško zagnanostjo predajala sebe z glasom, ki je poleg specifičnega zvoka zasedbe postal znamka skupine, ki ima "björkovske" kvalitete unikatnosti. Navidezno resni Domen nam je priznal, kako sta ga koncert in občinstvo ponesla, trdna ritem sekcija bratov Prašnikar, čeprav na videz dokaj neopazna, razen občasnih nekontroliranih "izpadov" Tilnove ritmične energije, pa sta trdno držala ogrodje izrazite in popolne zvočne slike. Vse skupaj pa nam je dalo vedeti, da smo bili priče verjetno najboljšemu koncertu zasedbe, ki pospešeno drvi proti 15-letnici delovanja.

"Želel sem si, da bi bilo tako, kot je bilo, danes sem prvič pel s Koala Voice v živo, tudi če je bilo nekaj treme, nas je občinstvo popeljalo, da sem se počutil zelo prijetno in domače. Imam to srečo, da zelo veliko čutim, ker že dolgo časa igramo v živo, da se prepustim, da me vodi glasba in v skladu s tem potem tudi delujem. Bil je prijeten zaključek turneje, našega celoletnega dela, od izdaje pa do koncertov po celi Sloveniji pa do Kina Šiške, kjer smo bili vedno domači in smo očitno še vedno," nam je po koncertu še povedal Holc.

"Kar imamo, to damo, pravzaprav na vsakem koncertu. Od divjanja do zabavnih in ganljivih trenutkov, vse je imel ta koncert, kar mi je bilo zelo dobro in to cenim. Zame je dober koncert dobra mešanica tega, da malce plešemo in malo razbijamo, haha. Rada gledam ljudi in najraje opazujem tiste, ki so najbolj resni, da jih spravim v pogon in uživanje. Ponavadi mi uspe, enega po enega. Na odru sem našla prostor, ki mi je domač, iskren, da sem to, kar sem, za kar sem hvaležna, da pridem na oder in da sem lahko jaz in da je hudo, kar mi je noro. Na odru sicer vsakič znova razmišljam o glasbi, o tem, kar pojem. Vsakič znova to skušam najti iskrico, zapeti in odigrati, kot če pred menoj ne bi bilo nikogar. Čudovito in hvala vsakemu, ki se je zraven drl besedila. B. p. (brez pripomb op. a.)," pa nam je za češnjo na vrhu torte celotnega večera z žarečimi očmi ponosa razložila Manca.