Zlatkova oda Josipu Iličiću vas bo spravila v solze

ZLATKO – Julijan Mak

Julijan Mak je soliden album, ki bo slehernega Zlatkovega navijača razveselil in zadovoljil. O tem ni dvoma. A preden izpostavim vrhunce raperjevega novega kapitalnega dela, ki jih na njegovem že desetem tovrstnem zamahu ni malo, se ne morem upreti nuji definirati Zlatkovo ciljno skupino oziroma opisati tipičnega naslovnika, ki mu je dvajset songov namenjenih. Namreč. Tu imam kar nekaj pomislekov. Pripovednih in pomenskih ravni je več in Zlatko slogovno sicer dovolj raznovrstno niha med njimi. A niha preveč. Julijanova uravnoteženost je zato kritična. Večina pesnikovih pamfletov, v nasprotju z njegovo aktualno politično angažiranostjo, dejansko zavrača drzno, napredno, demokratično. Vsebina uspešnice Bodi dober, bodi kul je lahko namenjena desetletnikom, ki jih starši svarijo pred pastmi in nevarnostmi sveta, kar je prav in legitimno. Toda če iste verze posluša nekaj odraslih ušes, so te in podobne limanice pravzaprav prepis tistega, kar fajmošter oznanja svojim vernikom vsako nedeljo. Skratka, Zlatko se na trenutke ne zna oddaljiti od včasih kar alarmantnih pridig o tem, da moram zdržati trpljenje, prenašati ponižanja, malodane klečati in jokati (v kotu). Celo na prvi pogled/posluh lepo ukrojen verz "Ženska je kraljica, o tem ni dvoma. Dons mlada dama, jutri steber doma" je v resnici zelo šovinističen. Kako jo razumejo feministke in ambiciozne posameznice, naj povedo same. Kaj si o tem misli kler, pa se zdi, da že vemo. Prikimava. Julijan Mak je znan psevdonim po splošnem prepričanju največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. Če se je Zlatko po cankarjansko krinko lotil obujanja ultrakonservativnih naukov, bi to ločnico moral nakazati bolj jasno, bolj prepričljivo. Ker je rock, nato punk in pozneje rap oziroma hip hop vzniknil zaradi upora, jeze, rušenja tabujev in pozivanja k neposlušnosti, je raperska govorica, ki jo s pretežnim delom celote Julijan Mak leta 2020 seje Zlatko, v svoji zibeli, to je v Ameriki, dobila naziv krščanski rap. Tak slog je svoje dni pri nas že razvijal dvojec Murat in Jose. In ta sporočilna diskrepanca je nenazadnje razlog, da je njuna glasba z današnje perspektive povsem starikava in pozabljena, z vidika razvoja slovenskega rapa pa dejansko irelevantna. Zlatko v enem od svojih naletov, verjamem da prej nepremišljeno kot načrtno, ugotavlja, da je posameznik v življenju uspešen samo takrat, ko so nanj ponosni starši. F**k that! Razgledani zagotovo oponirajo. Vsakdo, ki se je odločil za samostojno pot, tlakovano z lastno, avtorsko idejo o tem, kaj je življenje in kaj življenjski uspeh, nima s starši in njihovimi ponosi ter njihovimi bednimi lajfstajl vzorci kaj početi. Če pa si ovca ali mamin sinček in bivaš v Hotelu Mama, pa ti bo ta mama Julijana Maka tako ali tako priporočila, tj. kupila vsak čas. Da bo krotek še naprej. Vau.

Na drugi strani pa. Zvočnost albuma Julijan Mak je odlična, pri čemer kar nekaj Zlatkovih novih komadov nosi v njegovem opusu že odkrito vzdušje, vibracijo. Samoreciklaža? Po nekem skrivnostnem naključju so mi prav ti najbolj všeč. Napev Razlog z gostjo Jano Šušteršič je glasbeno tako kot Izgorelost, enako pa tudi Nedelja, so res lepe raperske popevke, ki zadišijo po mojem najljubšem Zlatkovem, to je In pol se pelem (2001). Vizija s prepričljivim refrenom, ki ga je dodal Semo, je sporočilno med malce dvomljivejšimi, toda graciozen tok, ki ga razvije, si poudarjeno zasluži pohvalo. "Ne bodi kapljica v morju, bodi morje v kapljici," je sicer za moj okus, še zlasti v drugem delu, premalo domiseln verzni sklop. Rap general, kot se Zlatko deklarira sam, bi lahko že prekinil profane rime tipa kavo/na glavo.

A vendar. Nedelja je fenomenalna. Zlatko je včasih res velemojster opisov malih stvari in drobnih vsakodnevnosti. Kako sijajno Fužinc opiše družinsko idilo na dela prost dan, je čisti poslušalski užitek. V podobnem okolju se odvija tudi krasno opisana zgodba v komadu Izgorelost.

Moj drugi najljubši Zlatko song vseh časov je brez dvoma Tipičen primer (2008). S čisto novo epsko odo Josipu Iličiću (Sanje na dosegu) pa je Zlatko to nepričakovano veličastno presegel, in to večkratno. Vsakdo, ki je kadarkoli žogo brcal vsaj malo zares, ga bodo Zlatkovi stihi iz te poeme spravili na rob solza. Prečudovito. "Vsi vidijo šuške, noben pa plavih nog," je tako zlata resnica, da gre, če ne zaradi drugega, pa zaradi nje Zlatku, ja, kar za kompletnega Julijana Maka, kljub vsemu spoštljivo čestitati.

Ocena: 4