Zlatko: Hlapec je tisti, ki še vedno misli, da sem čefur

Zlatko, praviš, da je tvoje delo tvoj protest. Po trinajstih letih imaš verjetno precej več izkušenj kot ob svojih začetkih?

Zagotovo. Tudi ko sem začel, že na prvih ploščah, je bil vedno v ospredju mali človek. Vedno so bila to na neki način samo moja videnja s stališča okolja, iz katerega sem prihajal. Ko prideš v ta bazen, kjer ne poznaš ničesar, posla, ljudi, imaš le kuli, srce, dušo in glasbo. Na začetku je bila borba, da se dokažeš in pokažeš, kdo si.

Pa si vedno imel okoli sebe prave ljudi, si vedel, kaj je dobro zate, ali si to spoznal šele pozneje?

Ko sem podpisal prvo pogodbo, sem se zavedal, da je to šele ogrevanje. Izpolnil sem svoj bonus in šel takoj lahko naprej kot prosti igralec, če se izrazim v nogometnem žargonu. Zagotovo pa je najlažje prodati igralca, ko je najbolj vroč, ko se vsi tepejo zanj. A v neki fazi kariere, ker sem bil vedno precej izpostavljen, to ni bilo vedno dobro. Pozornost se ne bi smela preusmerjati samo na enega človeka, saj s tem pridejo v igro tudi zavist in podobne zadeve. 

Se ti zdi, da je tega na slovenski raperski sceni veliko?

Po mojem sem bil eden bolj izpostavljenih raperjev. Če sta bila razlog moja pridnost in odrekanje, verjamem, da bi še marsikdo od drugih delal enako kot jaz, bi bil morda še bolj izpostavljen, a je vseeno to malce težko reči.

Zagotovo je še kdo delal dober rap, a se preprosto ni znal tako dobro "sfurati" kot ti …

Ni dovolj samo dobra glasba, treba je biti konstanten. Ena sama kaplja ne oblikuje kamna, veliko pa jih doseže učinek. Jaz sem bil vztrajen in trdoživ, veliko se je zgodilo, o čemer niti nisem govoril, raje sem držal zase, sicer pa morda več o tem lahko preberete v moji knjigi O smehu Zlatka Čordića, kjer je izpostavljenih več tovrstnih zadev. Sem pa hvaležen, da so zadeve take, kot so, še enkrat bi šel skozi to. Se pa sem in tja vprašam, ali bi se odločil še enkrat živeti javno življenje. Nisem še prišel do jasnega odgovora. Ljudje vidijo samo pluse, kar jim sicer na zamerim. Me pa moti, da marsikdo od nas, ki smo izpostavljeni, noče o tem veliko govoriti. Tudi novinarji nimate enostavnega dela, vsako delo je zapleteno. Sam sočustvujem z drugimi, žal pa mi je, da živim v družbi, kjer imajo umetnost in kulturo večinoma za nepotrebno oz. nepomembno.

Če se ne motim, gre za tvojo enajsto ploščo, kar pomeni, da si najbolj ploden slovenski raper. Mnogi veliko govorijo in malo naredijo, zate se zdi, da ti nikoli ne zmanjka idej, pesmi, besedil. Je ta vtis o tebi pravi?

Vedno sem govoril, da najboljše tekste napišem na slab dan. Pišem iz izkušenj, bolj ali manj. Redkokdaj se dotikam fikcije ali zaidem v domišljijo. Dokler bom imel navdih v samem življenju, bom delal tako kot do zdaj, ne morem drugače. Sicer bi lahko, a ni potrebe, ker tudi če gledam filme, najraje gledam filme po resnični zgodbi. Se pravi, izhajam iz življenja, vedno vem, da bo dober film, če piše, da temelji na resnični zgodbi. Življenje je moj največji navdih. Sicer pa so se besedila spreminjala iz albuma v album, recimo sčasoma sem postal bolj družinski, a tudi za zgodnjimi besedili še vedno stojim, saj nikoli nisem rapal o nečem, kar ni res ali se mi ni zgodilo. Nikoli nisem razmišljal, ali se bo nekaj vrtelo na radiu. Ne gre za to, ali je pesem za radio ali ne, gre za to, ali je glasba dobra ali ne. 

Motivacija, vztrajnost, prava pot, pogum so teme, ki se jim precej posvečaš, nekateri raperji veliko "nakladajo", niti ne znajo dobro ubesediti vsega, kar bi radi povedali? 

V besedilih sem sčasoma vedno bolj globoko plul sam vase. Zanimivo je tudi to, da je v mojih besedilih zelo malo kletvic, če se že pojavijo, so te vedno bile na mestu oz. tam, kjer morajo biti. Tudi po glasu se sliši, da sem bil na začetku še "mladič", ki je imel ves čas zdravo razmišljanje. Zagotovo obstaja cela skrinja pozitivnih misli, citatov iz mojih pesmi. V prvi fazi bodrim tudi sam sebe, ne zgolj tistih, ki jih nagovarjam. Že od vsega začetka vem, da če sem lahko jaz naredil korake naprej, to lahko naredi tudi vsak otrok, ki bo kaj vložil vase. Z ljudmi delim svoje izkušnje prek svojega dela. Tisti, ki znajo temu prisluhniti, jim je to super. V pesmih se dotikam različnih tematik. Nekateri so bili proti Sazasu, jaz pa sem bil proti njim, ker sem menil, da se je treba poglobiti in premisliti, kaj narediti, da bomo imeli kaj od tega, saj bi moral zastopati nas, avtorje. Če več delaš in nastopaš, imaš več od tega. Vedno je treba zadeve pogledati z več plati. Vsi se obremenjujejo s tem, da se ne "prodajo", po drugi strani pa imajo željo in igrajo nekaj, kar niso, dokler jim ne uspe. Dokler ne zadenejo pravega servisa. Imel sem srečo, da nikoli nisem igral drugega, zaradi svoje iskrenosti pa sem bil dostikrat neprilagojen, kot bi dejal Adi Smolar, a je bilo zame po drugi strani več plusov kot minusov. 

Plošča Julijan Mak govori o delu tvojega življenja, ko ti ni bilo lahko, nekateri gredo v duhovnost, drugi v veganstvo, kako si ti našel Cankarja, ali je on tebe?

Očitno je res on našel mene. Imel sem nekaj knjig njegovih pisem, da jih bom prebral. Do tega sem prišel v fazi izgorelosti. Ni me bilo sram govoriti o tem, ko sem se pogovarjal z ljudmi, pa sem opazil, da to tare skoraj polovico ljudi okoli mene. Težko sem doumel, da gre za tako težko stvar in da se o tem tako malo govori. Pred leti so prišli do mene celo iz NIJZ, če bi o tem posnel video, pa sem jih odslovil, da ne morem govoriti o nečem, kar se mi ni zgodilo. Potem pa me je čez nekaj mesecev pokosilo, da sem se sestavljal vsaj dve leti. Odločil sem se, da ne bom jemal pomirjeval, izbral sem naravno pot, čeprav je trajalo nekoliko dlje. A menim, da to ni nič slabega, da se o tem ne bi smelo govoriti ali da bi se moral kdo tega sramovati. A ljudje vseeno mislijo, da nam gre samo dobro.

Izgorelost je izredna pesem. Te je prav to pripeljalo, da si svojo dušo in srce našel v Cankarju, ko ti ni bilo najlažje? Koliko so ti pri izgorelosti, paničnih napadih pomagali zdravniki, stroka in koliko si se pozdravil sam, da si se izkopal iz tega?

Moja osebna zdravnica v Medvodah me je vedno spraševala, ko sem imel po nekajkrat na leto težave z anginami, ali počivam. A ker se nenehno delal stvari, ki so mi bile všeč in nisem škodil drugim, so bile angine seveda opozorilo, saj osebno menim tako kot v pesmi Bodi srečen, bodi kul, da "nedelo ni zame, raje od dela pregorim". Ustvarjam, in če bom pregorel, bom vedel, da sem naredil nekaj dobrega. Se mi pa zdi izgorelost precej večji problem kot koronska kriza. 

Bodi dober, bodi kul se sicer zdi kot navdihujoče trkanje na vest mladini in hkrati spodbuda, da ne obupajo in izkoristijo svoje potenciale …

Pesem je zakladnica iskrenih namenov, saj vemo, kaj pravi pregovor, "dobrota je sirota", čeprav je to potegavščina na dolgi rok, in dobri ljudje lahko to potrdijo. Od športnikov do kulturnikov in tako naprej. Vsak posameznik na koncu dneva pa ve, kako spi. In ta spanec je zelo pomemben, da greš spat, da lahko spiš, ne da bi se do kogar koli počutil krivega. Naša notranja vest je naš največji kritik. 

Na albumu Julijan Mak je dvajset pesmi. Kako si sestavil ta mozaik, da pove zgodbo, da je zaokrožen, čeprav je rdeča nit Cankar? Na njem obravnavaš tudi športne in navijaške teme, nogomet, socialne teme …

Priznati moram, kar je zanimivo, da me je Cankar v težkih trenutkih z enim stavkom pomiril, kar pomeni, da si je že nekdo pred devetdesetimi leti razbijal glavo o tem, zakaj je svet tak in tak. Je pa žalostno, da v stotih letih še vedno nastajajo podobne situacije in dileme, čeprav smo tehnološko precej napredovali. Lahko bi naredil ploščo Julijan Mak 2, čez recimo pet let, saj je ena plošča, ki sem jo ustvaril v dveh letih in pol, premalo, lahko bi posnel nadaljevanje. Za zdaj je to moja zadnja plošča, ne vem pa, kako bo naprej. Že nekaj let imam željo, da bi naredil spektakularni koncert v Cankarjevem domu, a morda takrat, ko se bo koronska kriza malce polegla. 

Je tvoj kruh trši zdaj, ko si zgolj kulturni delavec, ali prej, ko si še prodajal ure?

Dobro vprašanje, zelo dobro. Kako je življenje zanimivo. Spomnim se svojega prejšnjega direktorja, ki mi je dejal: pusti glasbo, drži se mene. Držal sem se obojega, kar pa ni pomenilo, da bi sedel na dveh stolih. Potem pa sem se poskusil preživljati zgolj z umetnostjo. V kulturnem prostoru je navada, da se umetnikom, ki niso priklopljeni kamor koli, da nekaj drobtinic in je v redu. Sam sem precej hvaležen, da imam tudi delo, kot so promocije, reklame in podobno, saj samo na ta način lahko delam glasbo, kot si jo želim. Ljudje dostikrat pozabljajo, da tudi ustvarjanje precej stane. Nihče se ne vpraša, kakšen je moj vložek, da nastane album, vidijo samo eno plat. 

V skladbi Ponos govoriš o športnih uspehih, ki Slovence združujejo. Misliš, da je to slovenski ali balkanski melos, da šport in navijanje združujeta, kar je po eni strani v redu, hkrati pa večino Slovencev takoj zreducira na nivo "ija, ija, o" ter "kdor ne skače ni Slovenc"?

Športniki so ponos nekega naroda, nekega prostora. To mislim iskreno. Ko pa se vmešajo politiki in začnejo mahati z zastavami, ne da bi drugi dan na sestanku rekli: dvignimo proračun za to našo mladino, omogočimo tistim, ki ne morejo, da bi trenirali. Saj bi bili bolj uspešni, če bi delovali na ta način. Politiki naj poskrbijo, da bodo pridni delavci, ki so štirideset let delali v neki tovarni, imeli dobro pokojnino. Takrat se bodo lahko trkali po prsih. Dokler pa si upokojenci ne bodo mogli privoščiti niti toplic, pa z moje strani nimajo dovoljenja, da bi se trkali po prsih. Moti me, ko se politiki naslanjajo na športnike in naravo, a niso verodostojni, da bi o tem govorili kar koli. Športnikov pa nihče ne treplja po ramenih ali jih spodbuja, dokler ne dosežejo vrhunskih rezultatov, ne besedno, kaj šele finančno. Ne morem gledati hinavščine in dvoličnosti, kako nekomu vsi čestitajo in si pripisujejo zasluge. Dokler Peter Prevc skače dobro, so vsi zanj, ko ima slabo sezono, mu že polovica dvoličnežev obrne hrbet. A ravno ko mu gre slabo, bi potreboval podporo navijačev, takrat, ko zmaguje, je ne potrebuje. Vem, da imajo ljudje radi zmagovalce, ne vem, zakaj. Pomembno je, da si ob človeku, ko mu gre slabo, a masa očitno vedno razmišlja ravno obratno.

V Domovini praviš: "dlje kot sem od tebe, bližje si mojemu srcu". V času protestov si pokazal zavednost kot le malokdo, si vedno iskren, poveš, kar ti leži na srcu?

Povedati moram, da to niso bili moji prvi protesti. Lahko pa rečem, da so bili to prvi protesti, ko sem dobil nazaj zares umazane klofute, da je kar težko verjeti. A tako je, če poveš resnico. Opazil sem, kako delujejo ljudje, ki so zadolženi za to, da te diskreditirajo. Seveda gre za strankarske medije, a je bilo dovolj, da so pokazali ljudem, koliko zaslužim. Kar jim je bil največji problem. Najprej mi govorijo, da sem brezdelnež, potem jih "ubije" moj zaslužek …  A nikoli nisem protestiral zaradi sebe, vedno za ljudi. Nisem pa nikoli obračal glave stran od težav. 

V enem od citatov bereš "nikoli nisem znal človeku povedati, kako ga imam rad, da me je bilo zmerom sram ljubezni" ... Hkrati pa praviš, "kdor ni ljubil, ta ne more pisat". Nekoč si mi rekel, da je prava ljubezen tista, ko srečaš nekoga, ob katerem bi se rad postaral ...

Vsi vemo, da imamo radi ljudi, ki so okoli nas in so nam blizu. A redki so tisti, ki znajo to sočloveku tudi povedati. Dejanja so najlepši pokazatelj, s katerimi lahko veliko naredimo. Sem človek dejanj, to raje pokažem na tak način. Rad pa bi to naredil tudi prek svojih pesmi, zato mi je na neki način bližje. Kadar ne znam povedati neposredno, raje napišem pesem. V resničnem življenju pa to skušam pokazati z dejanji.

Sanje na dosegu je prava himna Josipu Iličiću, človek je lahko vse, če vztraja, verjame v sanje, Kranj, Planina, Zarica, ljubezen do žoge, ni predaje ...

Nedavno mi je pisal neki dimnikar, ki mi je predlagal, da napišem pesem o njem. Prav sočustvujem z vsemi raperji, ki ne vidijo življenja okoli sebe. Ena zgodba o dimnikarju je vredna precej več kot običajna pesem v slogu, žurka, roke gor, moj BMW, bla-bla-bla … To je zgodba za pesem, zgodba za film. A ne morem vsega sam. Naslednji projekt bi delal samo take zgodbe, dimnikar, medicinske sestre, to me zanima. Presenečen sem, da te, če si raper, izvajalec, take teme ne zanimajo. Vsak vsaj napol dober raper, ki dela že nekaj let, bi moral pisati pesmi o navadnih ljudeh, taksistu, vozniku kamiona, to so zame prave zgodbe. Kar bi naredil z užitkom. Morda bom naredil to naslednjo stvar, upam, da me bo kdo prehitel, da bom sam malce počil. Ko nekaj končam, mi možgani še vedno delajo, in se v meni, nehote, že rojevajo nove stvari. Z Jojom imava sicer istega frizerja, ki je predlagal, da bi o njem naredil pesem. Nekajkrat sva se srečala, da mi je povedal svojo zgodbo, videospot smo posneli v Italiji in Kranju, izšel pa bo kmalu. 

V skladbi Delavske pravice praviš, da si se razdajal za druge in pozabil na sebe, veliko si o tem povedal tudi v "akcijah" na družbenih omrežjih, pa ko si protestiral na svoj način, eni so te kritizirali, a zdi se, da si imel precej več privržencev kot nasprotnikov ... 

Da, več je bilo privržencev, ki niso bili moji oboževalci, a so se strinjali z menoj, čeprav se niso oglašali na družbenih medijih. Vseeno pa je dobro vprašanje, saj smo majhna država, okoli dva milijona prebivalcev. Imamo možnost in sposobnost, da si lahko naredimo, da bi bilo vsem malce lepše. Mene zmoti to, da je veliko stanovanjske problematike in se o tem ne govori dovolj. Žal mi je, da se mladi ne poglabljajo v to. Poznam to problematiko, saj sem bil sam devet let podnajemnik, zato se tega zavedam. Vsem mojim nasprotnikom, ki so mi očitali pokončno držo in demokratičnost, jamčim, da bi skupaj na kavi našli več skupnih točk kot državljani kot pa tistih, v katerih se razhajamo. 

Nekateri so ti očitali, da si onečastil Slovenijo s svojo akcijo, ko si prekinili proslavo na dan državnosti, drugi so rekli, da se promoviraš, tretji, da prejemaš podporo države, proti kateri protestiraš ...

Če so to ljudje videli kot samopromocijo, je na mestu vprašanje, zakaj se več ljudi tako ne promovira, saj bi tako dejansko lahko kaj dosegli. Nisem imel želje prekiniti državne proslave, niti je nisem prekinil, samo postavil sem vprašanje, na kaj smo državljani lahko ponosni, kar je bilo na mestu. Vsi vemo, da je to farsa na tisto, na kar smo včasih lahko bili ponosni, od tovarn do podjetij. Ko zdaj gledamo to, nam gre lahko na jok. Da kot državljan tega ne smem omeniti in je nekdo jezen name, je to lahko samo "trol", ki je plačan, da me diskreditira, ali pa nekdo, ki mu ni prav, da sem jaz Zlatan ČordiĆ in bi mu bilo bolj prav, če bi to naredil nekdo drug. A mi je trenutno malce vseeno, ker morda v njihovih očeh nisem enakovreden državljan. A soditi je treba po dejanjih. 

Vseeno pa si se z nekaterimi dejanji in razmišljanji pokazal za večjega Slovenca kot tri četrt drugih pametnjakovičev, ki komentirajo s kavča ali anonimno zlivajo svoj gnev po spletu …

Ne maram, da se katerakoli vlada dela norca iz svojega naroda. Se pravi, ena možnost je bila, da bi bil tiho, pa se ne bi nič zgodilo. A sem človek, da me take stvari zmotijo. Nekateri mi mečejo pod nos, kje sem bil takrat, ko je bila na oblasti leva opcija. A se mi ne da razlagati vsakemu posebej. Poglejte si, kako sem govoril ob propadu Mure, ki ne bi nikoli propadla, če bi vsi, ki so zaposleni v javnem sektorju, nosili njene obleke. A je zdaj to že prepozno. Jaz pa si še vedno razbijam glavo. Če je v Bosni glas na volitvah vreden petdeset mark, je tukaj glas očitno vreden dvesto evrov v vavčerjih. 

Včasih si se pojavil v pesmih številnih, tudi neznanih raperjev, zdaj najbrž ne posnameš več pesmi z vsakim?

V nekem trenutku sem se res vprašal, zakaj se ženem. Daš svoj čas, svoj trud, vse … zato sem v nekem trenutku prekinil sodelovanje z raperji. Svoje sem naredil in ni mi žal. Sodeloval sem z Daretom Kauričem, z Galom Gjurinom ter pred kratkim s T.M.S. Crew. Zdaj bolj skrbno izbiram ljudi, s katerimi sodelujem. 

V Zmagi poveš, da delaš, kar imaš rad, dela nisi naveličan – za hlapce si čefur – "diss" raperjem brez novega materiala, ki pa te ne prenesejo …

Za koga sem čefur? Za hlapce! In kdo je hlapec? Tisti, ki še vedno misli, da sem čefur. V moji knjigi lahko ljudje preberejo, da nisem prišlek in da sem rojen v Ljubljani. Slovenija je moja domovina. Sicer pa kolegom povem, kar so dejstva, tukaj ni egotripov, povem, kar govorijo v pesmih ali kako drugače.

Vedno si imel neverjeten zagon, zato imaš največ albumov na domači raperski sceni, koliko je pomembna kontinuiteta, da si nenehno aktiven in vedno na tekočem? 

To je tako, kot če bi boksarski šampion dal borbo le na pet let. Pravi šampion jo da takoj, ko je spet pripravljen. Ne gre za kvantiteto. Gre za to, da sem bil pripravljen toliko delati in se odrekati, čeprav bi si lahko vzel vse skupaj bolj ležerno. Na dve leti do tri. Če bi bil v Nemčiji, bi se po mojem kar dobro znašel. Nemci imajo radi take, ki udejanijo to, o čemer govorijo.

Zdi se, da ti je vse jasno, hkrati pa se dotikaš cele palete občutkov in tudi različnih tematik. Kako se odločiš, o čem boš napisal komad, o tem veliko razmišljaš?

Seveda. Najbolj zanimivo je, da veliko časa preživim na kolesu, moje delo pa se razvija vsakodnevno. Odvisno, kaj in kako se me stvari dotaknejo. Veliko stvari sem že povedal, sem pa opazil, da vsi mediji nimajo popolne svobode, saj gredo lahko samo do določene točke.

Ti si obdelal Plečnika, Prešerna si se lotil še pred Trkajem, zdaj si se lotil Cankarja, kdo je naslednji? 

Kette, ha ha. Dober Cankarjev prijatelj. O njem bom zagotovo naredil vsaj kakšno pesem, če že ne kaj več. Preveč idej za enega samega človeka, ha ha.

Do kakšnih spoznanj in odgovorov o ljudeh in družbi si prišel ob branju del Ivana Cankarja?

Ljudem svetujem, naj dobro prisluhnejo citatom na plošči Julijan Mak in jim bo takoj jasno. "Tudi če vzamete vse perje jastrebu, bo še vedno ostal jastreb, nikoli ne bo postal golob. Matija Gubec, zbudi se." Gubca sem dodal sam (smeh).

Zadnje besede?

Čista duša je najlepši nakit.