'Želim živeti svoje življenje s polnimi pljuči'

Kakšna je simbolika, pomen naslova albuma Ne okreći se, sine (Ne obračaj se, sine op. a.)?

Gre za naslov starega partizanskega filma. Glavno vlogo je odigral veliki slovenski igralec Bert Sotlar. Bil sem mlad fant, ko sem gledal ta film in v zadnjem prizoru partizan, glavni junak filma, kar se mi je globoko vtisnilo v spomin, beži s sinčkom, starim kakih deset let, pred nemškimi vojaki, ki streljajo za njima. Partizan pade zadet od krogle in ko umira zavpije sinu, ki bi rad ostal ob njem: beži ... beži ... Ne obračaj se, sine ... Ne obračaj se, sine. Leta 1989 sem napisal pesem za svojega sina Danila, ki je bil takrat star 18 let in je služil vojsko v Novem mestu. Ta naslov sem vzel iz tega filma in ga spremenil v sporočilo sinu in njegovi generaciji, naj se ne obračajo na težave svojih očetov, ampak naj gledajo v prihodnost in gradijo svoje življenje, neobremenjeno s preteklostjo.

Pravite, da so "pesmi o ljubezni, prijateljstvu in čustvih"? Ali niso bile vse vaše pesmi vedno takšne?

No, imel sem vse vrste pesmi. Za sabo imam štiri pesniške knjige. Tu so ljubezenske in družabne, miselne in protestne, vesele in žalostne ... Najdejo se tudi pesmi, ki so bile napisane za petje, ki so večinoma šansonjerske narave. Zanimivo je, da so pesmi, ki sem jih pel z ljubezensko tematiko, zame večinoma napisali drugi, pesmi, za katere sem napisal besedila, pa so bile bolj angažirane. Na primer Moj otac partizan bio, Aida, Povratak ratnika, Moja Slovenska. Pred dnevi sem skupaj z menedžerjem Amirjem preštel, koliko lastnih pesmi sem napisal. Prišla sva do številke trideset.

Kako se lotevate besedil, veliko ste peli A. Dedića, torej kot igralec nimate težav z empatijo, interpretacijami besedil, ki so jih napisali drugi, se pravi, so kot "vaše" ali je to odvisno od konteksta same pesmi?

V času, ko so bili skoraj vsi iz moje generacije očarani nad rokenrolom, sem bil zaljubljen v poezijo in pesmi Arsena Dedića in italijanske kancone. Pesmi Endriga, Gina Paolija in Fabrizia de Andrea so kar malo zbledele iz mojega življenja. Arsenova poezija še vedno živi globoko v meni. Da, imate prav,  včasih jih zapojem, kot bi jih napisal sam ... Zadnje čase veliko pojem, tako da nekako dajem nov stil in barvo z mojo interpretacijo.

Na albumu so sodelovali velikani balkanske glasbene scene, kot so Husein Hus Hasanefendić, Damir Urban, Miroslav Tadić, Gabi Novak, Matija Dedić – pesmi so torej različne, od rocka do etna, šansonjerskih melodij, verjetno jih tudi zato zaznamuje določena širina in žanrska raznolikost?

Vse to so moji dragi prijatelji, s katerimi uživam v muziciranju. Pozabili ste omeniti še Saša Lošića, Zlajo Arslanagića, Kemala Montena, Vlada Kreslina, Jureta Ivanušića, Livia Morosina, Vlatka Stefanovskega, Damirja Urbana. Oh, kako sem srečen in bogat človek s tako velikimi avtorji in čudovitimi prijatelji.

Pri albumu ste sodelovali z Gabi Novak, v Cankarjevem domu pa boste nastopili z Liviom Morosinom, legendarnim istrskim glasbenikom. Kakšna so za vas ta umetniška sodelovanja in kako je po dolgih letih videti nekatere kolege?

Rad imam duete. Z glasbo sem se začel ukvarjati na prepričevanje prijatelja Arsena. Že kot študenta me je vodil na svoje koncerte po vsej Jugoslaviji. Pel sem njegove pesmi, potem pa me je on naučil peti z mikrofonom. Tako sva izvajala Oj, mladosti in druge duete. Pozneje sem posnel veliko duetov s Kemalom Montenom in Liviom Morosinom ter Majo Posavec in nazadnje z božansko Gabi Novak. No, tudi pri igranju na odru imam raje dialoške dele s partnerji kot svoje monologe. Prava gledališka umetnost in magija je iskrena interakcija med partnerjema.

A če ste bili z Ines in Barbaro pred toliko leti glasbeno prepričljivi, ste zdaj, ob koncu sedemdesetih, še boljši, žlahtnejši, z več patine, kako se vam zdi?

Po pravici povedano, se svojih glasbenih začetkov kar malo sramujem in jih nikoli ne poslušam. Resda je nekaj čara v moji neveščini v zgodnjih sedemdesetih, a šele zdaj lahko rečem, da se resno ukvarjam z glasbo. Dokaz za to je moje sodelovanje z Damirjem Urbanom, v čigar estetiko sem preprosto zaljubljen. Njegova pesem Govorila je tako tiho, ki jo je zame napisal na mojem zadnjem albumu, je ena mojih najboljših pevskih izvedb. Zdi se mi, da imate prav, ko pravite, da sem zdaj pri teh letih boljši, kot sem bil v mlajših letih. Pred desetimi leti sem bil na zasebni večerji s prijateljem Robertom Lantošem, velikim filmskim producentom, s katerim sva posnela film Razsuti delci (Fugutive Pieces), mogoče moja najboljša vloga v tujih filmih. Na tisti večerji sem srečal Leonarda Cohena. V nekem trenutku je Robert rekel Cohenu: Veš Leo, tudi Rade se ukvarja z glasbo. Poje in piše svoje pesmi. Cohen me je pogledal globoko v oči in rekel s tistim svojim hripavim glasom: Tudi videti je tako ...

Zadnja leta živite večinoma na Reki, igrali ste v nekaj tujih serijah (2020–22), bi vseeno sprejeli dobro vlogo v Hollywoodu ali je te zgodbe konec, ko se še bližate osemdesetim?

Bodite pošteni in raje ne omenjajte mojih let (smeh). Ne skrivam jih in nisem dama, da bi se grenko skrivala za svojimi gubicami. Nasprotno. Uživam v njih. Ali ni tudi Albert Camus rekel, da je vsak človek po štiridesetem odgovoren za svoj obraz? Da. Še vedno igram v tujih filmih. Takoj po ljubljanskem koncertu, ki ga bom imel 3. novembra v Cankarjevem domu, že naslednje jutro odpotujem v Bilbao, na sever Španije, na snemanje akcijskega filma. Vloga je super in res se veselim. Samo ne me vprašati, ali spet igram Rusa. Te oznake, pridevniki, so mi zlezli na vrh glave, ko gre za mojo mednarodno filmsko kariero. V ameriških filmih vedno igram tujce, ker sem tujec v tem svetu. Igral sem Grke, Italijane, Romune, Francoze, Nemce, Slovane in celo Ruse. Navsezadnje vsi v Ameriki vedo, da sem rojen v Jugoslaviji in da nisem Američan. Če bi prišel v Ameriko pri 25 letih, ste lahko prepričani, da bi me naredil za Američana. Vseeno pa mi je ljubše, da je bilo, kot je bilo, saj nič ne bi spremenil v svojem življenju, predvsem pa ne glavnih vlog v filmih Živojina Pavlovića, Makavejeva, Tadića, Radivojevića, Klopčiča, Mimice, Zafranovića, Grlića, Markovića ali Mančevskega.

V življenju ste veliko dosegli, kaj vas umetniško najbolj izpolnjuje v zadnjih desetih letih, Kralj Lear na Brionih, glasba, kaj drugega?

Rad igram svojega Kralja Leara na Brionih. Ta velika predstava, ki jo tako mogočno režira moja Lenka, je moja čarobna gora, na katero se vsako poletje povzpnem in skušam premagati vse ovire ter fizične in čustvene napore, ki jih zahteva ta popolna Shakespearjeva drama. To vlogo igram že 23 let, hčerke Nina, Vanja in Milica pa so me lani poleti v skrbeh za moje zdravje prepričale, da neham igrati Kralja Leara. Rekel sem jim, da o tem žal ne odločam jaz, ampak morajo vprašati kralja Leara. Ja, zdi se mi, da sem se na nek način sprijaznil s to svojo vlogo. In želim jo igrati, dokler diham in razmišljam s svojo glavo. In poleg tega je vsaka predstava Kralja Leara na Malih Brionih razprodana. In uspešne predstave se ne črta z repertoarja. Nehal bi jo igrati šele, ko bi začutil, da sem se v glavi postaral. Za zdaj se dobro spopadam z Learovim telesom in duhom. Tudi z njegovo norostjo. Konec koncev je vsaka norost mlada!

Kaj bi rekli, da so za vas najboljši in najvrednejši dosežki, dognanja v vaši bogati karieri – o svetu, življenju, sebi?

Moja Lenka, moji božanski otroci in vnuki, moja sestra Milica in moji prijatelji, ki skrbijo zame in me ne pustijo, da se postaram.

Skoraj 60 let ste igralec, leta 2024 bo minilo 50 let od izida prvenca Ne daj se, Ines – imate v načrtu kakšne posebne koncerte oziroma kako boste to obeležili?

Sem eden tistih ljudi, ki ne razmišljajo o svojih umetniških načrtih, doma nimam svojih slik, filmskih plakatov, nimam svojih knjig, ki sem jih napisal, filmov, ki sem jih posnel, ali glasbenih albumov, na katerih sem pel. Nočem praznovati nobenih obletnic, niti seštevati in kazati svojih nagrad. Sploh jih ne hranim v vitrinah. Želim živeti svoje življenje s polnimi pljuči.

Imate še slovensko državljanstvo, kakšna čustva, kaj vam zazveni v srcu, ko pridete v Slovenijo, morda tukaj srečate kakšne prijatelje, ko nastopate pred slovenskim občinstvom?

Tudi Slovenija je moja domovina, seveda sem večinoma Ličan, kjer sem rojen, pa Slavonec, kjer sem preživel otroštvo, in Zagrebčan, kjer sem preživel mlada in zrela leta ter postal igralec. Tudi Beograd je moj, pa Sarajevo in Novi Sad, Skopje in Podgorica in Subotica, Dubrovnik in Split, Zadar in Pulj, Vinkovci in Reka, Ljubljana in Maribor ... Vse to so moji kraji, kjer je v mladosti v meni zorel portret umetnika. Sprašujete me, kaj mi zazveni pri srcu, ko pridem v Slovenijo? Koliko lepega in nepozabnega, a če povem iskreno, v tem trenutku najbolj odmeva v mojem srcu glas mojega čudovitega prijatelja Ratka Poliča in njegovega čarobnega bitja, ki ga zelo pogrešam ...

Pravijo, da človek ne postane moder zaradi let, ampak zaradi izkušenj in življenja samega – kaj pravite?

Jaz pravim, da je nežnost največja in najčudovitejša človeška lastnost. Modreci so tisti, ki so to občutili in spoznali že v mladosti.