'Že od petega leta sem točno vedel, kaj je moje poslanstvo'

Dobila sva se na Ljubljanskem gradu, v jutranjih urah, da bi se izognili poletni vročini. Na mizo je položil velik kovček, ga odprl in iz njega vzel svojo zvesto spremljevalko, s katero sta že precej prepotovala in nastopila na številnih odrih. Zadnje mesece se violončelist Bernardo Brizani intenzivno pripravlja na svoj razprodani koncert na Festivalu Ljubljana, kjer bo 14. avgusta zaigral s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije pod vodstvom dirigenta Stevena Loya. 

A 31-letni Brizani na velikih odrih nastopa že od svojega sedmega leta. Velja za enega najboljših violončelistov v Sloveniji in je tudi eden najmlajših glasbenikov, ki je bil kdaj koli sprejet na Akademijo za glasbo na ljubljanski univerzi. Kot izjemno nadarjen violončelist je bil leta 2008 na akademijo sprejet že takoj po končani osnovni šoli, ko je imel komaj 13 let in pol, medtem ko je bila večina njegovih sošolcev stara 19 let. "Vzporedno sem se vpisal tudi na Konservatorij za violončelo v Firencah, pri najboljši profesorici na svetu, Nataliji Gutman. Tako sem delal dve univerzi vzporedno in še zasebno gimnazijo v Šiški v Ljubljani. Bilo je zelo pestro, ampak volja, ljubezen do glasbe, premaga vse," pravi mladi virtuoz. 

In ta ljubezen do glasbe mu je bila položena že v zibelko. Brizani je namreč že četrta generacija glasbenikov v svoji družini. "Pradedek je bil tolkalist, dedek je bil dirigent in trobentač, oče je muzikolog in skladatelj, tudi stric je delal v orkestru," nam na hitro predstavi svojo glasbeno družino. "Doma so se vrtele različne zvrsti glasbe, od ameriške do slovenske glasbe, do kakovostne dalmatinske glasbe," pravi. A ga je klasična glasba od vseh najbolj prevzela. 

Do violončela ga je pripeljala čokolada 

Violončelo je začel igrati, še preden je dopolnil pet let. "Z mamo sem hodil po brata v glasbeno šolo, in ko sem bil star približno štiri leta in pol, mi je rekla, naj pogledam, če je tudi meni kaj zanimivo. V drugem nadstropju glasbene šole je bila profesorica s temnimi lasmi, Ksenija Trotovšek Brlek. In pri njej sem videl čelo ... In to, da je vsak, ki je šel od nje, dobil čokolado. Pa sem si rekel, da bom tudi jaz to poskusil in sem dobil čokolado. In potem sem po vsaki opravljeni uri dobil čokolado. Normalno, ljubezen do instrumenta je avtomatsko zrastla, čokolada pa se je končala. Tako je bila ona nekako ta začetnica, ki mi je vlila največjo ljubezen do tega instrumenta," se spominja svojega spoznavanja z violončelom. 

A čokolada je bila le uvertura, bolj kot ta, ga je nato pritegnil sam zvok glasbila. "Ta zvok me je najbolj inspiriral od vseh učilnic, kamor sem šel instrumente pogledat oziroma jih malo prijet. Ko sem slišal ta zvok, sem rekel, da bo to moje življenje. In že od petega leta sem že točno vedel, kaj bo moj poklic, kaj je moje poslanstvo," nam je zaupal.

Pri sedmih letih je zmagal na svojem prvem tekmovanju v italijanski Gorici. In ta zmaga je bila tudi odskočna deska za njegovo solistično kariero. "Takrat se je vse odprlo, tako da sem potem že čez 14 dni imel koncerte po Avstriji, Italiji ..." 

In čeprav izhaja iz glasbene družine, doma ni čutil pritiska, da mora postati glasbenik. Tudi njegov brat je igral klavir, a se je na koncu odločil za študij strojništva. Pri Bernardu pa, kot pravi, je šla glasbena pot spontano sama od sebe. "Eno tekmovanje, drugo tekmovanje, tretje tekmovanje ... Poletni seminarji na Braču, Korčuli, Mljetu, v Dubrovniku ... Vedno sem želel k najboljšim profesorjem, da čim več znanja poberem," pravi. 

Še preden se je vpisal na akademijo, je leta 2007 zmagal na tekmovanju v ZDA, kjer je za nagrado dobil 14 koncertnih nastopov po Ameriki.

Po zaključenem študiju v Sloveniji in Italiji je odšel na podiplomski študij v Nemčijo, kjer je magistriral. Nato je tam nadaljeval s specializacijo oziroma doktoratom, ki ga je leta 2017 kot najmlajši v Nemčiji tudi zaključil. 

Kraja glasbila tik pred nastopom

Tudi tisti, ki klasične glasbe ne spremljajo, pa se morda spomnijo nenavadnega dogodka, ki se je odvil pred petimi leti. Tisti dan je imel Brizani zvečer koncert, popoldne pa je šel po nakupih v ljubljanski BTC. V času, ko je bil v trgovini, so mu iz vozila ukradli violončelo in dva loka. 

"Občutek je bil, kot da si v filmu, da sanjaš. Da to ni možno. In zdaj, po vsem tem, sem videl, da je v življenju vse možno," pravi Ljubljančan. 

Ukradeno violončelo je bilo dragoceno glasbilo, ki so mu ga starši leta 2011 kupili v Benetkah. "Jaz sem bil res zaljubljen v ta instrument, imel sem ga osem let, bil je letnik 1840 ali 1870, ne spomnim se točno. Še vedno ga pogrešam. Bil sem prepoznaven po tem zvoku. Točno se je vedelo, ali je bilo na radijski postaji ali v živo, da sem igral jaz," pravi. Takrat so mu prijatelji priskočili na pomoč in mu za večerni koncert posodili drug instrument. 

Pozneje pa so mu sponzorji kupili novo violončelo iz Brescie, prav tako starega letnika. In kot pravi, se ga je kmalu navadil in mu je v petih letih prišel v uho. O ukradenem glasbilu pa do danes ni prejel nobene informacije, čeprav so ga takoj uvrstili na črno listo prodajalcev glasbil, tudi v Italiji in Franciji. 

Ker se glasbenik s svojim glasbilom "druži" več ur na dan, ga pozna skoraj tako dobro kot lastno roko. "Če bi ga videl, bi ga prepoznal. Edinstven je bil, prepoznal bi ga že po kalupu, po barvi," pripoveduje Brizani. Veliko je razmišljal tudi o motivu kraje. Resda takšna glasbila stanejo toliko kot manjše stanovanje v Ljubljani, a ker ga je zaradi prepoznavnosti težko prodati, glasbenik meni, da je bil motiv morda drugačen. "Da nekdo prekine kariero ali zmoti rast te kariere. Najbrž ne zato, da bi ta oseba igrala na ta inštrument, ker to čelo je bilo težko igrati, mora se prilegati na roko."

Prisilno držo med vajami kompenzira s hojo na Šmarno goro

Bernardov tipičen dan se po jutranji rutini začne z vajami. "Ob devetih zjutraj začnem vaditi, ob 13. uri je običajno kosilo in malo počitka, potem pa naprej vaje. Koliko je pametno vaditi, je zelo relativno. Lahko vadiš 12 ur, a je vse skupaj brez veze, če nisi z glavo pri tem. Mislim, da je dve uri človek zelo dobro skoncentriran, nato potrebuje premor, pa spet dve uri. Recimo tri ure dopoldne in tri ure popoldne, to je optimalno pred koncertom," pravi violončelist. 

Sicer pravi, da za koncerte, ki jih je že igral, ne potrebuje toliko vaje. "Točno vem, katere dele moram posebej vaditi. Če pa gre za novo delo, pa se je treba vajam bolj posvetiti. Zdaj se pripravljam na Festival Ljubljana, a bolj psihično kot tehnično."

Stari rek pravi, da vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. A vaje pustijo tudi posledice na mojstru. "Glasbeniki, ki igramo na violino, violo, čelo, kontrabas, imamo težave z držo, ker od majhnega sedimo. Jaz igram že 27 let in 27 let sedim. In naš poklic je tak, da veliko sedimo, saj moraš čim več vaditi, da se dobro pripraviš za koncert. Na koncertu spet sediš, med vajo sediš, na odmoru sediš," pravi Bernardo. 

Zaradi nevarnosti, da bi si poškodoval roke ali prste, je dokaj omejen pri športnih aktivnostih. Zato posledice prisilne drže med vajami kompenzira s hojo. "Hodim na Šmarno goro. To je edina športna dejavnost, ki mi je zanimiva. Kot otrok sem treniral judo, pa nogomet, ampak to se vse enkrat konča, ker je zelo občutljivo za naše roke, ki so naše zlato, denar. In hribi so nekako prava stvar, da si v naravi in v tišini."

Sodelovanje z Avseniki in Janom Plestenjakom

Hrvaški duo 2Cellos, ki sta ga sestavljala Stjepan Hauser in v Sloveniji rojeni Luka Šulić, je violončelo približal širšim množicam. "Prej je čelo veljal za solistični instrument, za v koncertno dvorano ... Zdaj je čelo zelo popularen. Več otrok ga igra, vedo, kaj je to čelo, zato ker sta šla v to komercialno sfero in sta pop komade igrala na čelo. S tem je čelo postal atraktiven, onadva pa tudi," meni Brizani. 

Čeprav ju Bernardo tudi osebno pozna, nikoli ni razmišljal, da bi šel tudi sam po tej poti. "To je njuna sfera. Luka je tudi zelo širok spekter glasbenika in on je zdaj šel svojo solistično pot naprej s svojim orkestrom, Hauser pa s svojim orkestrom. Jaz pa sem klasični glasbenik, ampak rad igram tudi druge stvari," pravi Brizani. 

Tudi sam je sicer imel nekaj "izletov" v bolj komercialne vode. Sodeloval je že z Janom Plestenjakom in Avseniki. "Z Janom sva sodelovala, ker je zame Jan vrhunski slovenski pop glasbenik. Avseniki pa so v slovenski glasbi kralji, tako da sem z veseljem sodeloval tudi z njimi. In še bom, a naj to, kako, za zdaj še ostane skrivnost," se namuzne. 

Že 14 let ima tudi duo s kitaristom Izidorjem Erazmom Grafenauerjem, s katerim sta se spoznala med šolanjem na akademiji. Izvajata klasično glasbo, v zadnjem času pa tudi flamenko. 

Sicer pa za prihodnje leto pripravlja poseben projekt za svojo dušo. "Štirje slovenski skladatelji bodo napisali zame dela, tako da bo to 12 novih del za orkester in zame kot solista. Pripravljamo album in predstavitveni koncert. Vendar to ni projekt, da bi z njim služil in si s tem delal prepoznavnost. To je bolj za moj arhiv. Nimam še nobenega albuma, tako da bo to moj prvi," pravi glasbenik, ki mu dela ne manjka. Od leta 2020, ko se je vrnil s študija v tujini, je med drugim sodelavec v ljubljanskem opernem orkestru, že peto leto pa nastopa tudi na Festivalu Ljubljana. 

Če ne bi bil glasbenik, bi bil ...

Kot pravi Brizani, je to, da se lahko ukvarja z glasbo in od tega živi, izpolnitev njegovih sanj. Kaj občuti, ko nastopa, težko opiše z besedami. "Pet minut prej, preden gremo na oder, imamo vsi neko tremo, ampak ko se usedemo na oder, mislim, da se povežemo z neko sfero nad nami. To je nenormalen občutek. Povežeš se s publiko, povezan si z orkestrom, ustvariš dober zvok in še sebe motiviraš ... Mislim, da je to neka magija. Glasba je neka posebna magija. Tudi, ko igram na zasebnih dogodkih, za izbrano družbo, se zgodi, da kdo začne jokati. In ko do te faze pripelješ ljudi, je to to ... To je tista pika na i," pravi. 

Na vprašanje, kaj bi počel, če se ne bi ukvarjal z glasbo, malo za šalo malo zares odgovori: "Če ne bi bil glasbenik? Bil bi nepremičninski agent, in to zelo uspešen. Mislim, da bi ta poklic vrhunsko opravljal. Mogoče bi bilo pa tudi zanimivo, da bi bil agent in glasbenik hkrati. Zagotovo bi bil edinstven v tem."