ROSALÍA - Saoko
Ok, naj bo eksperimentalen dancehall oziroma raggaton. A pogosto se zdi, da katalonska superzvezdnica predpono eksperimentalen gnete in valja do skrajnih, skrajnih robov. Komad Saoko vključuje kar številne industrijske zvoke in tudi punkovsko šokanten zaključek. Poleg tega tudi video za pričujoči hit single, ki napoveduje pevkin prihajajoči novi album (Motomami), spominja na ekstremne motoristične manevre, ki so jih pred desetletji v svoje videe trpali raperji založbe Ruff Ryders, začenjši z zdaj že pokojnim DMX-om. Tudi tista muzika je bila, zanimivo, pogosto zelo groba in za poslušanje vse prej kot lahkotna, ha. No, vsaj rapersko razjarjenih pit-bullov v videu, ki je bil posnet nikjer drugje kot v Kijevu, tu ni. Je pa njihovo vlogo prevzel nedolžni mačji mladiček. A zato Rosaílina nova popevka ni nič manj agresivna. Bodite pripravljeni.
Ocena: 3
FRANZ FERDINAND - Curious
Posrečen nov kos glasgowskih – v resnici – veseljakov. Čeravno Alex Kapranos vztraja pri hudo resnobni pozi. Curious skladno s svojim naslovom in v nasprotju s pevčevo držo opreza za funky vibracijo. V rubriko Saj ni res, pa je sodi tudi plesna koreografija, kakršna za novovalovske frike, pa čeprav so njihovi vzgibi pogosto spominjali na Davida Bowieja, ni značilna. V tem diapazonu sta Kapranosu sorodna Brett Anderson (Suede) in še veliko prej Bobby Gillespie (Primal Scream). Komad je enostaven in na trenutke celo smešen. Vsekakor pa okrog seje samo dobro voljo. Pa saj ni nujno, da se zadovoljstvo potrjuje le smejoča grimasa. A nato položaj močno zresni podatek, da song Curious napoveduje, ne svežega albuma že dve desetletji uspešnega benda Franz Ferdinand, ampak zbirko njihovih najbolj udarnih uspešnic. Tudi ok.
Ocena: 3,5
ŠUS - Malo
Narativni pregib, tudi če ne prav silovit, je vedno dobrodošel. Ko nam Glorija Soršak uvodoma nakaže, da gre za lahko jazzy pritoževalnico, se val občih kritik iz verza v verz le še krepi – vse do klošarjev na cesti, ki so šli v polit’ko. Res zabaven pop-šanson. Zapomnili si ga bomo po suvereni vokalni interpretaciji, sorazmerno korektni orkestralni spremljavi, malo manj zaradi ne prav dodelane teksture slednje. Kak dodan produkcijski trik, če ne drugje pa v v taktih rezerviranih za solo rhodes klaviatur, ali pač druge sorte zvočna sodobnost, ne bi bil odveč. Morda, morda – čeravno se ne spodobi pesnikom gledati pod pero, sploh pa takim, kot je Rok Vilčnik, vedno aktualen in za odtenek, dva sarkastičen – bi bil lahko začetek še bolj udaren – v mislih imam ne povsem zglajeno rimo, ki vključuje gensko spremenjeno sojo. Veliko hudomušnosti v songu Malo.
Ocena: 4,5
RED HOT CHILLI PEPPERS - Black Summer
Komaj verjeten zmazek. Prav božjastno, kako skurjena možganska skorja ne funkcionira več. Black Summer je popoln kreativni kolaps. Če bi bilo vsaj malce drugače, bi bil nov poskus slovitega kalifornijskega funk-rock benda Red Hot Chili Peppers še smiseln. Tako pa najbolj udarna novica vizavi Red hot Chili Peppers ostaja, da se je v zasedbo vrnil John Frusciante, njihov nekdanji kitarist, ki naj bi bil leta nazaj glavna ustvarjalna sila četverca. Frusciantejev prispevek k ponovnemu artističnemu dvigu Red Hot Chili Peppers je strašljivo minoren. Ostala trojica pa, očitno tudi na naravnih džusih in brez podaljševanja metadonske terapije, ni več sposobna realne ocene stanja, torej orientacije v času in prostoru zdaj. Kaj sploh prepeva Anthony Kiedis in kako patetičen je šele med nastopom v tem cenenem videu? Pa saj nismo več leta 1998, halo? Ali pa je stvar obrnjena na glavo. To pomeni, da se nove zmage nekoč tako čistlane zasedbe seštevajo na računu marketiškega direktorja in so Kiedis, Flea & ekip’ca le še njegove marionete. Zgon’eno. Ogabno.
Ocena: 1
