Zakaj (ne)poslušaš jazz?

Po strokovni delitvi glasbe, spada jazz med elitno glasbo, kamor se uvrščata tudi opera in balet, klasifikacija pa zgolj pomeni, da se ta vrsta glasbe izvaja v zaprtih ustanovah, namenjena pa je izbranemu krogu ljudi. Glasbeni teoretik Theodor Adorno je jazz uvrščal med popularno glasbo, predvsem ameriški strokovnjaki pa temu odkimavajo in trdijo, da je jazz ameriška umetniška glasba, saj je prehodil pot od ljudske glasbe prek popularne do umetne s pripadajočimi diskurzi o ljudskem, popularnem in umetniškem v glasbenih svetovih. Jazz je vse od svojega nastanka v 20. stoletju ostal glasba manjšine, predvsem pa glasba glasbenikov. Ljubitelji te glasbene zvrsti naj bi si bili po vsem svetu presenetljivo podobni.  

Prav dejstvo, da je bil jazz zmeraj del manjšine, ga dela bistveno drugačnega od ostalih zvrsti popularne glasbe in čeprav je imel – in še vedno ima –glasbenike, ki so bili zelo popularni, ni nikoli dosegel množic, kot je to uspelo glasbenikom popa ali rocka. Jazz se je razvijal preko bluesa, ki so ga izvajali predvsem temnopolti, navdih pa so iskali v glasbi sužnjev, ki so delali na plantažah v južnem delu Združenih držav. Danes ima jazz tako v ZDA kot tudi drugod po svetu veliko simbolično kulturno vrednost. Ameriški kongres je leta 1987 sprejel resolucijo, ki je jazz razglasila za 'redek in dragocen ameriški nacionalni zaklad', leta 2011 pa je na pobudo legendarnega jazzovskega pianista in skladatelja Herbieja Hancocka generalna skupščina Unesca 30. april priznala za mednarodni dan jazza. Leto pozneje ga je na svoj koledar dodala tudi Organizacija združenih narodov.

Danes mednarodni dan jazza obeležujejo v več kot 190 državah po svetu, Unesco pa je to glasbeno zvrst prepoznal kot sredstvo svobode izražanja, dialoga med kulturami, sinonim za spoštovanje človekovih pravic in dostojanstvo tako žensk kot tudi moških, ne glede na njihovo raso in korenine. Temu pritrjujejo tudi slovenski jazz glasbeniki, saksofonist Jure Pukl, trobentač Igor Matković in pianist Renato Chicco.  

"Pri jazz glasbi je prisotna improvizacija, možnost improviziranja pa pomeni svobodo. Zato meni jazz predstavlja svobodo. Seveda pa je za prosto improviziranje potrebnega veliko predznanja in vaje," o tem, kaj zanj predstavlja jazz, pove Matković. Podobno čuti tudi Pukl, ki pravi, da je jazz ljubezen, izražanje, meditacija, pobeg v neznano, tudi vsakdan in rutina, a si ne predstavlja dneva brez vsaj nekaj glasbe. Da je glasba zanj najpomembnejša stvar v življenju, pa srčno pove Chicco in dodaja: "Ne preživim dneva, da je ne bi igral ali mislil nanjo." 

Jure, ki je trenutno na Irskem, podpira idejo o prazniku, ki je namenjen zgolj jazzu: "Ker sem sam jazzovski glasbenik, praznujem glasbo vsak dan, ali preko dnevne vaje, rutine, komponiranja ali vaje s kakšno zasedbo, je tudi moj dnevni kruh. Zame je praznik jazz ali glasbe prav vsak dan. Ker pa seveda ne morem pričakovati, da je vsem ljudem to enako pomembno, mi je ideja o mednarodnem dnevu jazza všeč. Ljudje se vsaj na ta dan malo izobrazijo o jazzu in ne pozabijo, da je del umetnosti, kulture. Ker je jazz postala-izhaja iz ZDA in je glasba Afroameričanov – svetovna, multikulturna glasba, jo najdemo na skoraj vsakem kotičku tega planeta. Zato se mi zdi ideja, s katero je začel sloviti pianist Herbie Hancock, da se na določeni dan praznuje jazz, odlična."

Matković je ob tem kratek in jedrnat: "Povedano zelo na kratko. Jazz se je razvil iz bluesa, iz tega pa se je nato razvil tako imenovan rock'n'roll. Jasno je, kako se je potem iz tega razvijala vsa tako imenovana popularna glasba. Vplival pa je tudi na druge glasbene zvrsti. Povedati želim to, da tudi če je jazz oziroma blues v svoji prvotni obliki, danes na nek način butična glasba, je njegov vpliv slišen v veliko glasbenih oblikah."

Renato Chicco, profesor jazz improvizacije na graški univerzi, bo mednarodni dan jazza najverjetneje preživel delovno, za instrumentom. In zakaj se mu zdi pomembno, da se tak dan sploh obeležuje? "Mislim, da gre za zavedanje jazza kot kakovostne in pomembne glasbene umetnosti svetovni ravni," pove Izolčan, ki je svoje veščine izpopolnjeval tudi na bostonskem Berklee Collegu.   

 Pukl bo mednarodni dan jazza preživel na odru: "Ker sem trenutno na turneji na Irskem, bom ta dan preživel na odru, natančneje na Bray Jazz Festivalu, kjer bom nastopil s skupino ameriškega basista Michael Janischa. Naj pa povem, da sem leta 2017 preživel International jazz day v Havani na Kubi, tam je bila originalna ekipa, ki organizira ta dogodek in glasbeniki kot so Herbie Hancock, Esperanza Spalding, Ambrose Akinmusire, Ivan Lins, Antonio Sanchez, Kurt Elling in veliko ostalih. Bilo je nepozabno."

Tujina ponuja več priložnosti 

Matković, Pukl in Chicco poznajo razmere na slovenski in tuji jazz sceni. Vsi so že stali na odrih po svetu, kjer so imeli priložnost opazovati publiko in jo primerjati tudi z domačo. Matković razlike v publiki ne opaža, pravi le, da je priložnosti za nastop v tujini več. Saksofonist Pukl, ki redno koncertira tudi v tujini, pa opaža: "Res sem nastopal skoraj po celem svetu, manjka mi še Avstralija, in res je, da je publika malo drugačna kamorkoli pridemo. Na primer v ZDA je publika najbolj izobražena, to pomeni, da poznajo dosti zgodovine te glasbe, a so odprti tudi za nove pristope. Ampak ne vsepovsod. New York je recimo zelo odprt, prav tako Chicago, Los Angeles, San Francisco, Philadelphia, potem pa so druga mesta, kjer so mogoče bolj konzervativni. V Evropi je publika željna bolj radikalnih prijemov in včasih jih bolj navduši, če je glasba bolj punkovska kot pa jazzovska. V Moskvi, kjer smo igrali tik pred pandemijo, pa je bila publika malo začudena, saj smo jim dali za njihov okus preveč 'vetra'. Na japonskem je ena gospa skočila domov po koncertu in mi prinesla ter podarila originalni kimono, kar je izraz velikega spoštovanja, tako zelo ji je bil moj koncert všeč. Na splošno pa bi rekel, da je jazzovska publika zelo sprejemljiva, odprta in radi nam vrnejo energijo z izkazanim aplavzom, vokalnim spodbujanjem med igranjem ali nakupom albuma po koncertu. Velikokrat pridejo po koncertu tudi do nas glasbenikov in se pogovarjamo, kot da se poznamo že od prej."

Chicco na slovensko glasbeno sceno zre z optimizmom: "Mislim, da je slovenska jazz scena trenutno v razvoju, veliko je mladih obetavnih glasbenikov. Glede na to, da deluje na majhnem prostoru, potrebuje še nekaj časa dozorevanja. Njeno občinstvo pa se lahko primerja z evropskim občinstvom."

'Po pandemiji je trenutni čas'

Pandemija je prav na kulturnem področju terjala velik davek. Nastopov ni bilo, potovanja so bila otežena ali celo onemogočena, glasbeniki, ki živijo od koncertiranja pa so čez noč postali brez dela. Tudi Jure Pukl je eden izmed tistih, ki se jim je življenje postavilo na glavo, a ohranja pozitivno energijo in si sam kroji novo realnost: "Situacija je bila zelo težka kot najbrž za vse. Sploh za nas, ki od nastopanja živimo. Po pandemiji je trenutni čas. Stvari se izboljšujejo, a še niso tam, kot smo bili prej. Žal mislim, da nikoli ne bomo. Nekateri klubi ali prizorišča so v dveh letih izgubili prihodke in so morali vrata za vselej zapreti. Nekateri so ugotovili, da je ta posel preveč tvegan in so se odločili za kaj drugega. Kar nekaj pa jih je vztrajalo, nekako so preživeli in organizirajo koncerte naprej. Pozna pa se pri honorarjih; vsi namreč potarnajo kako hudo je bilo in da nimajo toliko financ kot pred pandemijo. Upam, da se utrdijo in da skupaj pridemo na tisto kar bo dobro za vse. V času pandemije sem več nastopal v tujini, tudi sicer več nastopam zunaj Slovenije, saj v naši državi ni klubov, ki bi imeli budžet tudi brez publike. Na Dunaju v poznanem klubu Porgy&Bess sem igral kar trikrat v 8 mesecih, ker imajo sponzorje in donatorje in so si lahko privoščili live-stream ali koncert preko spleta. V klubu ni bilo publike, a so nas zato lahko gledali in poslušali kjerkoli na svetu. Mislim, da je bila situacija skoraj povsod približno enaka, težka, nikjer ni bilo lahko. A upamo, na boljše čase in na čim manj zapiranja javnega življenja, če se bo virus še razvijal."

Matković, ki je tudi profesor in komponist, se je bolj osredotočil na slednje, a je pogrešal oder: "Na srečo sem imel med pandemijo poleg učenja veliko dela vezanega na pisanje glasbe. Seveda pa sem zelo pogrešal koncertiranje. Mislim, da se bodo zadeve zelo kmalu vrnile na stare tirnice."  

Ker je mednarodni dan jazza dan, ki je namenjen povezovanju, svobodi izražanja, spoštovanju drugačnosti in dialogu med različnimi kulturami, ga lahko praznuje prav vsak posameznik in vsi mi, kot družba. Ob poslušanju glasbe, ki je vam ljuba, pa se spomnite, da tudi vaša najljubša pesem izvira iz neke druge zvrsti in nekega drugega časa, ko so ljudje  prav tako kot danes iskali tolažbo in užitek – v glasbi.