Za kapučino tonemo na dno morja, pač fino

MRFY - Tonemo

Včasih za pest psihadelije več, včasih manj. Priljubljeni art-rockerji MRFY so tokrat za odštekani kanal izbrali rime, za manj odštekanega pa zmerno pompozno pol-baladno metriko. Slednja se prislanja na tisto Radiohead-esenco, s katero nepoboljšljivi unikum v slovenskem glasbenem prostoru blodi, včasih pač brodi, naprej, še vedno povsem po svoje. Za milimeter mi je žal, da kitica: "Večni so moji idoli, Iggy pa David Bowie; Vsak na svoji drogi, vedno so krivi drugi,"  vizavi rimanja ni za četrtinko bolj fluidna, saj bi taka v hipu ponarodela. Eksistencialni vtis, ki ga za sabo pušča pričujoči video – najbrž posnet tam na koncu bohinjske kotline nedaleč od Savice – spet malček koketira z Laibach estetiko. Če je laibachovstvo šahiralo na prelazu med živimi skalami, se MRFY-dušnost plazi po mahovju cca. 500 metrov niže. Plus Tunja v štoli, čigar vloga v spotu je deklarirana kot Talent, haha. Pogani smo in naša psiha skovala nam bo sreče ključ!

Ocena: 4,5

MASHARIK - Na dnu morja

Reče se, da mi trio Masharik sprva ni potegnil, to pomeni, da me ni pritegnil. Njihov nekdanji rockovski rob, to je rob njihovega zvena, me je vse preveč spominjal na nervozni staccato, ki je vključen v največje hite benda Koala Voice. Po novem so Masharik ta rob preudarno oskrunili. Rob je postal rob-ček, z njim pa izraz zasedbe Masharik bistveno bolj medvedkast, nežen, romantičnen, kar naenkrat bolj zeitgeisten, če ne kar pohvalno bolj internacionalen, univerzalen. Blaga narativna preusmeritev bi sicer lahko zmotila varuhe avtentičnosti skupine Masaž, a več je takih in njim podobnih bendov, bolje za vse, sploh pa za našo sceno, če ne še prej za mentaliteto, ki vlada na teh meridianih. Na dnu morja se vedno najde kaj čudovitega.

Ocena: 4,5

HAIKU GARDEN - Kahuka

V primerjavi s predhodnikom Avalanš je komad Kahuka odločno bolj formatiran. Oba songa sodita v novi izdajateljski ciklus našega najbolj prodornega alter-rock kolektiva z visokim shoe-gaze činom. Medtem ko Avalanš trka celo na vrata dream-popa, tole skate veselico vodi punk-rockovsko simplificirana basovska fraza, čez katero občasno funkoidno-kumulativno rožlja telecaster. Odlični in hkrati ključni so Kahukini živahno nastavljeni vokali. Z vizualijo vred je nemudoma jasno, da gre za fleten kos nostalgije, saj so veseljaška devetdeseta izgledala in odmevala točno tako.

Ocena: 4,5

AJDA STINA TUREK - Cappuccino

Disco-pop vibracija je vselej učinkovit magnet. Končni sijaj tovrstne dinamične (house) popevke je pogosto zelo odvisen od besedila. Cappuccino je definitivno visoko-kofeniski, in to kljub temu, da marsikdo že vnaprej ve, da se bo kapučino v lahko-popevkarski konvenciji pravilno rimal – najprej na fino. A smo šele na začetku! Sledi še marsikaj. Fino gre v dvojino, nato v vino, in na koncu zvedavega refrena še v in to ne bo edino. Flirt, ki ga posrečeno in z obilo navdiha opeva Ajda Stina Turek, ima silovit cinematični potencial. Sploh, ko nas ujame pevkin pogled – s fotke, ki se žal noče premakniti. Kakorkoli. En čim bolj podaljšan kapučino tudi zame, prosim.

Ocena: 4,5