Z iskro vrnitvijo že skoraj izgubljenih AC/DC leto 2020 ni povsem zavoženo: čeprav je

AC/DC – Power Up

Joj, saj sploh ne morem izbrati najboljšega ali pest najboljših. Aja, vsi so isti. Seveda so. Vsak komad s povsem novega albuma avstralskih rockovskih legend je v resnici še bolj ejsidisijevski kot kateri koli med tistimi, ki jih že poznate. In to ne naključno. Na sedemnajstko v nizu studijskih del proslavljenih herojev starega rocka se je vrnil njihov stari pevec Brian Johnson. Staro na novem po starem, torej! Anglež Johnson je neverjeten. Hrope vsaj tako na moč in zavzeto kot leta 1886, ops, kot leta 1990. To pa je precej bolje kot v letu 1980, ko je sicer izšel edini res dober albumskih kos benda AC/DC, naslovljen Back In Black. Ker sem bil tedaj povsem navdušen nad glasbo jugo benda, ki se je imenoval Bijelo Dugme, takratno pionirjevo naivno prepričanje, da so AC/DC za prihodnost sveta bolj pomembni kot Tito, Carter, Brežnjev in papež skupaj, niti ni kaj posebej čudilo. Naj se iz antične zgodovine raje vrnem v sodobno. Bi se, z veseljem bi se, a kaj ko Power Up v zvočnikih še kar naprej ropoče. Zato vrnitev v sedanjo dejansko ni možna, ha. Samo še to: Johnson je bil blazen tudi na delu The Razor’s Edge (1990), saj je bil komad Thunderstruck idealen za zbujanje soseske sredi noči. Ah, vsi ti zaprašeni memoari. Hvala, AC/DC, za ure in ure pubertetniškega krohota, ki ga brez vas zagotovo ne bi bilo!

Ok. Najboljši song na albumu Power Up je Systems Down, drugo mesto pa si delita uvodna dva, Realize in Rejection. "Ej, ti, a ne, sej veš, včasih je bilo ful boljš ...", pa te postane pridige … eh. Za vse, razen za božjastne nostalgike, staromodno, torej butasto.

Ocena: 2