Yungblud ali brizgajoča koncertna energija

26-letni Dominic Richard Harrison, bolj znan kot Yungblud, je nase opozoril že leta 2018 s prvim EP-jem, ki mu je istega leta sledil prvenec 21st Century Liability, kar je nadaljeval z drugim albumom Weird!, ki je leta 2020 švignil na sam vrh britanske lestvice albumov, tako kot tudi istoimenski tretji album iz leta 2022.

Že kot otroku so mu diagnosticirali motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD), kot nemiren mladenič pa je imel nemalo težav v šoli, a je vse skupaj prelil v svoje hiperaktivno ustvarjanje, tako glasbo, kot tudi igranje in celo ustvarjanje stripov. Že njegova pojava je navdahnjena z vsemi mogočimi vplivi, od Billyja Idola, prek Marilyna Mansona, pa vse do My Chemical Romance, The Cure, Siouxsie & The Banshees, Sex Pistols, Freddieja Mercuryja in Avril Lavigne.

Bežen ošvrk po njegovih pesmi tako lahko "na hitro" da občutek, da je nekakšna moška različica Lavignove, ki bo 17. junija letos zavzela puljsko Areno, a njegovi živi nastopi hitro razblinijo dvome, da gre za prepričljivega glasbenika, ki dobro ve, kako se stvarem streže. Četudi bi moral biti njegov zagrebški koncert (ki mu sledi še beograjski), prestavljen v Tvornico kulture, se je tam zbralo lepo število večinoma postmilenijcev, ki jim je jasno, na koga so prišli in mu sledijo tako po videzu kot po razmišljanju.

Tudi predskupina, britanski Only The Poets, ki postajajo med mladimi vedno popularnejši, je poskrbela za primerno ogrevanje. A nič nas ni moglo pripraviti na to, kar je sledilo, sploh, če s(m)o Yungbluda v živo doživeli prvič. Oslepljuojoče utripajoče stroboskopske luči so naznanile bombastičen prihod zvezde večera, ki je koncert začela s pesmijo superdeadfriends, v katerem nas je vokalno spomnil na starejše rap kolege Beastie Boys. A brizg energije in posledična evforija, je bila tako silovita, da je Yungblud že pri prvi pesmi zahteval, da se občinstvo v dvorani razdeli na pol, da bo nastal "mosh pit", kar se je deloma tudi zgodilo, a pravila so pač drugačna kot pri metal koncertih, ko se oboževalci zaletavajo v t. i. "zidu smrti" (wall of death). Kasneje je vse zbrane nekoliko pomiril, naj ne skrbijo, saj je treba vsakega, ki pade, takoj pobrati in da je ves namen tega rajanja zabava in norenje, da se torej ni za bati, da bi se komur koli kaj zgodilo.

Nadaljeval je z I Love You, Will You Marry Me s prvenca in The Funeral z zadnjega albuma. "Prvič smo na Hrvaškem, vzeli smo vam deviškost, a je**no všeč nam je tukaj, morda ne bomo nikoli odšli," je navdušene dovtipe delil pevec, ki je v nekem trenutku na oder dobil hrvaško zastavo in si jo ovil okoli ramen, dokler je ni vrnil med navdušeno občinstvo. Znano je, da je v intervjujih dostikrat omenil, da ga muči nespečnost, ena od bolj "zloglasnih" izjav pa je bila tudi ta, da "ni spal že zadnjih osem let", menda pa je celo dvakrat poskušal delati samomor. Že pred leti je tudi priznal, da je spolno fluiden, panseksualen in poliamoren. Nekaj časa je hodil z ameriško pevko Halsey, nato pa s pevko in kreatorko Jesse Jo Stark. Njegova pojava je tako punkovska kot novodobno gotska, hkrati pa deluje kot križanec ali mlajša različica, nekakšen "nezakonski otrok" Garyja Numana ali Billyja Idola ter Siouxsie.

Neverjetno odrsko norenje in energijo je podkrepil z nenehnim metanjem kozarcev polnih vode, dvakrat pa je med oboževalce na koncu zadegal celo kitaro, ki pa so jo njegovi "roadeji" hitro vzeli nazaj, v upanju, da je čimbolj nepoškodovana. Po pesmih California, Strawberry Lipstick, Fleabag, Breakdawn in Ice cream man, je pri pesmi Anarchist na oder dobil mavrično LGBT zastavo, ki se je lepo podala k njegovemu krilu in prosojni gotski opravi, ki ji zagotovo ne bi oporekala družina Addams, kaj šele kak Tim Burton.

"Lahko vidim vaš jezik, kako čudaško, haha. Podajte si roke, bodimo kot eno, dobrodošli v družino. Vse tretirajte enako, ne pustite se, da bi vas kdo nadlegoval ali zapostavljal, vsem takim pokažite sredinec!" je bilo samo nekaj od pomenljivih dovtipov mladeniča, ki je v življenju doživel že marsikaj, a vse skupaj preliva v svojo kreativnost, ki pritegne veliko mladih, da mu prisluhnejo in sledijo.

"Uganite kaj, mislim, da sem okej," je napovedal pesem I Think I'm OK, ki je priredba skladbe Machine Gun Kellyja, ki so mu sledile še Lowlife, God save me, but don't drown me out in Loner. Po uri in petnajst se je Yungblud poslovil od hrvaške publike, med katero so se našli tudi slovenski navdušenci in navdušenke in obljubil, da se še vrne. Mnogi so se ob dokaj kratki a zelo eksplozivno sladki dozi koncertne energije kar malo spogledali, saj je marsikdo pričakoval vsaj en dodatek z dvema ali tremi pesmimi, a se to žal ni zgodilo.

Yungblud predstavlja nekakšen amalgam vsega, od punka, rocka, popa, pa vse do skaja, reggaeja in rapa. Od The Cure, Beastie Boys do Twenty One Pilots. Docela žanrsko neobremenjen, a hkrati družbeno angažiran, zavzemajoč se za mentalno zdravje in druga pomembna vprašanja moderne družbe. Sodeloval je celo z Ozzyjem Osbournom, ki mu je svetoval, naj se "nikoli za nič ne opravičuje, da ga bodo kasneje že razumeli, da čas to vedno pokaže".

Ker pa se bori za prvično ceno koncertnih in festivalskih vstopnic, pa dokazuje tudi njegov lastni festival Bludfest, s katerim želi pokazati, da so festivalske vstopnice lahko dostopne vsem. Na njem bodo 11. avgusta v britanskem Buckinghamshiru, na Milton Keynes Bowlu, ki sprejme 65 tisoč ljudi, poleg njega, nastopili tudi Lil Yachty, Soft Play, Nessa Barrett in celo legendarni The Damned.