Roger Waters v Zagrebu: Trump je svinja

Kot nas je lani na četrtem samostojnem albumu Is This the Life We Really Want? opomnil zdaj 74-letni Roger Waters, češ, ali je to življenje, ki si ga zares želimo, nam to vprašanje zelo neposredno, pomenljivo in spektakularno predoči tudi na koncertih turneje Us + Them.

V zagrebško Areno, kjer je leta 2011 izvedel speketakel The Wall je tokrat prišlo vsaj deset tisoč (če ne več) ljubiteljev njegove glasbe ter zapuščine legendarne zasedbe Pink Floyd. Napol poletni dan je pred prizoriščem že v popoldanskih urah namigoval na pravi rockerski praznik, ko je v zraku nekakšno prijetno pričakovanje pred velikim dogodkom, ljudje pa pozitivno vznemirjeni, veseli, na trnih, sploh tisti, ki so se premierno odločili za ogled koncerta takih proporcev.

Koncert se je pričel točno dvajset minut po 20. uri, kot je blo tudi napovedano z uvodom "floydovske" pesmi Speak to me, ki so ji sledile Breathe, One of these days, Time in Breathe (reprise). Po The great gig in the sky in Welcome to the machine, pa je sledil trojček njegovih pesmi z zadnjega albuma, in sicer Deja vu, The last refugee in Picture that.

Veličastnost Watersovega nastopa tako predstavlja vsaka pesem posebej, saj so to prave vizualne pripovedi, ki jih lahko spremljamo na velikanskem ekranu visoke ločljivosti v velikosti celotnega odra. Kar seveda ponuja vizualni spektakel epskih proporcev. A to je bil šele začetek.

Dvorana je vzrojila, ko so se zaslišali prvi akustično-kitarski takti pesmi Wish You Were Here, lučke mobilnih telefonov v rokah so švignile kvišku, zaljubljene duše so se privile še bolj tesno ena k drugi, stari rockerji in nostalgiki so zavzdihnili, večina pa se je najbrž strinjala, da je to ena najlepših rockerskih balad vseh časov.

Po The Happiest Days of Our Lives pa je bil čas za drugi vrhunec, ki je zaključil prvo polovico koncert, in sicer drugi in tretji del himne Another Brick in the Wall. Pri teh je pomagala tudi skupina lokalnih otrok, ki je imela sprva na glavah črne vrečke kot kakšni teroristični talci ali zaporniki med mučenjem v Guantanamu, seveda so zapeli "učitelji pustite nas otroke pri miru", dokler se niso slekli in zaplesali, a dali jasno vedeti, da se je treba upreti (resist).

Prekaljeni Waters namreč nikoli ni skrival svojih političnih in tudi življenjskih stališč, kar je najbolje izrazil na albumih The Wall in Dark Side of the Moon. Po dvajsetminutnem odmoru, ko smo na odrskem ekranu lahko brali parole, čemu se lahko vse upremo, pa je Waters udaril z vsemi svojimi topovi. Po Trumpu in "prašičih". Ob pesmi Dogs se je čez celoten parter počasi spustila in sestavila tovarna z naslovnice albuma Animals (1977), ki ga je navdihnila Orwellova Živalska farma, skupaj s kadečimi se dimniki ob stropu dvorane. Nato se je živalska družina z Watersom na čelu v prašičjih maskah posedla okoli mize in spila šampanjec, na koncu pa je Waters vsem s transparentoma dal vedeti, da "prašiči vladajo svetu" in občinstvo pozval "uprite se prašičem". V dvorani pa navdušenje in ekstatično skandiranje.

A to je bil zgolj uvod v pesem Pigs (Three Different Ones), v kateri je z vsem možnim arzenalom pozakal, kako oster kritik ameriškega predsednika Donalda Trumpa je. Trumpa si najprej privošči v animacijah in vseh mogočih ironičnih podobah, kot dojenčka, s pištolo pred Belo hišo, s hitlerjansko dvignjeno roko v nacistični pozdrav, nato pa še z velikanskim napihnjenim prašičem z njegovo podobo, ki zaokroži po celotni dvorani. Prispodoba za "šparovček vojne", v katerega se meče denar, skozi zadnjično odprtino pa mu letijo bombe, ki sejejo smrt. Znano je, da je Waters Trumpov vzpon primerjal s Hitlerjevim, na dan njegove inavguracije pa je na Facebooku zapisal, da se "odpor začne danes". In pravto je bilo jasno sporočilo, da se je treba temu upreti, za sam konec pa je poskrbela še nedvoumna ugotovitev v hrvaščini, saj se je za nekaj sekund na ekranu pojavil napis "Trump je svinja".

Ob pesmih Money in Us and Them je Waters nazporno pokazal, kako je denar (še vedno) sveta vladar in ob podobah svetovne revščine, vojnih absurdov, krivic in trpljenja, kako obstajata pravzaprav dva svetova, da smo tukaj mi in tam oni. Sledil je njegov medklic, da naj poduhamo rožice (Smell the roses), ter v zaključku še Brain Damage in Eclipse, ob slednji pa smo bili priče veličastnemu prizoru, ko se je ob laserjih čez dvorano izrislala piramida z naslovnice albuma Dark Side of the Moon, z barvno mavrico vred.

Waters je poudaril, da imamo vsi samo eno pot v življenju in da naj jo izkoristimo in hodimo po njej po svojih najboljših zmožnostih. Spektakel je zaključil z dvema kultnima pesmima, najprej z baladno Mother in nato z epsko Comfortably Numb, ob kateri so nas zasuli roza konfeti s sloganom RESIST (uprite se). Skoraj dveinpolurni koncert se je tako zaključil ob vsesplošnem rajanju, občutku poveznosti in zavedanju, da smo tukaj zato, da imamo možnost, da se upremo in spremenimo stvari na bolje. Waters se za to bori že pol stoletja in več. S svojimi koncerti pa dokazuje, da je rock koncert lahko še vse kaj drugega kot zgolj uživanje ob dobri glasbi. Brez dvoma pa gre za epsko, nepozabno in edinstveno izkušnjo, ki se trajno vtisne v spomin vsakega, ki je to doživel iz prve roke.