Vsi smo veseli, da Teddy Swims z dvojko ne bo presenetil

Teddy Swims - I've Tried Everything But Therapy (Part 2)

Za britanske, sploh za angleške glasbene zvezdnike načeloma velja, da si po osvojenem domačem trgu komaj drznejo pomisliti, da bi zasloveli še v Ameriki. Filmski igralci imajo v tem oziru precej več možnosti, pa četudi morajo na hitro prevzeti ameriški naglas. Če kot glasbenik nisi te sreče, da bi imel razvit poseben, izstopajoč in obenem ameriškemu občinstvu dopadljiv izraz, tudi tvoje britansko poreklo ne pomaga kaj dosti. Med alternativci izvorno s konca sedemdesetih, prvimi post-punkerji ali zgodnjimi novovalovskimi je v ZDA bolj konkretno uspelo samo skupinama Depeche Mode in The Cure ter malenkost pozneje seveda Ircem U2. Zdaj že častitiljivi veterani, enako The Rollings Stones ali Rod Stewart, so se z dolarji začeli mastiti šele v zrelih letih, praktično enako velja tudi za Davida Bowieja. Se pa vsake toliko pojavi tudi kdo izmed Američanov, ki doma ni posebej hvaljen, je pa s prizadevanji, da bi prevzel otoške trende, nehote zašel med izvajalce, ki prej in bolj služijo na gasterbajterskih odrih. 

Teddy Swims je poseben lik. Vse prej kot poseben pa je njegov pop-rock, ki ima obilo priteklin soula in countryja. Swimsov prvi album se je imenoval tako kot ta, njegov aktualni drugi. Nova je le zaporedna: dve. 32-letni glasbenik, rojen v Georgii, tudi s takšnim marketinškim prijemom utrjuje sloves, naj bo kar sloves utrjenega avtorja. Utrjenega v svojih ekspresivnih gabaritih, ki so res kot betonsko neomajni (beri od songa do songa enaki), ob tem, da je tudi Swimsova ekspresivnost zelo statična, celo moteče stiroporasta, pomeni brezokusna. Rag'n'Bone Man, Tom Walker, Tom Grennan so najbližji slogovni sorodniki Teddyja Swimsa. Povečini gre za bradače zborovskih silhuet. Slednje pomeni, da imajo ti globokoglasni pevci v povprečju poklicnih 50 poundov ali več preveč. Drugo Swimsovo markantno stičišče z njegovo konkurenco so telesne poslikave. Swims tako kot Rag'n'Bone po številu celo obraznih vrezanih podob ne zaostaja niti za ameriškim raperjem, zdaj country slavčkom Post Maloneom. Delo I've Tried Everything But Therapy, drugi del, malenkost več karakternosti zmore v jedru predvajalnega zaporedja, medtem ko periferija tega resnično ni omembe vredna. Bad Dreams je kompozicija, ki jo visoko-komercialne radijske postaje oziroma radii najvišje možne mainstreamovske glasbene orientacije brez zadržkov lahko uvrstijo kar med hite iz devetdesetih. Black & White ima enako skromne (ali pač premišljene) cilje. Pesem Northern Lights vsebuje obilico country-pop širine, Are You Even Real pa je urezana kot soul klasika iz – spet – konca devetdesetih. Že kar malce komično izzveni It Ain't Easy, pri snovanju katere Swims ni imel navdiha, zato je skopiral vajb ikonskih Fleetwood Mac. Vse ostalo na novem albumu Teddyja Swimsa pa je, ponovim, povsem nenavdihujoče. Ko tisti pravilno vijugasto obrobljen konkavno-konveksno zglajen čips, ki s krompirjem nima nič skupnega. V promet pa gre, to pa.

Ocena: 2