Vsi imamo radi Batista Cadillac

1. BATISTA CADILLAC - Magnolije

Modela imata okus. Batista Cadillac sta načeloma dva (Urban Lutman in Matija Koritnik). Po novem pa jih je zasedbi še precej več. Bastisti sta orkestersko oporno našla v najboljšem mladem domačem glasbenem kolektivu, ki se imenuje Pi Jammies. A to niti ni tako zelo pomembno. Kar je res važno je pop naklon, ki se ga držita Batista Cadillac. Zdrav, klen, resen, malenkost hipsterski ali retro- slogovni impulz je njuna stvar. Tudi če melodija zadiši po starikavem oziroma po Mojzerju, Benču, Zmazku - še bolje, kar naj. Jam-acid-jazz virtuozi Pi Jammies v funkciji Batist nimajo posebej zapovedane, sploh pa ne kake naporne mozart-ijade. Imajo pa zato več časa in prostora, da razvijajo sproščeno in docela čutno komplementarnost. Melodično plaho rigidna postavka kot je skladba Magnolije za svoj razcvet to še kako nujno potrebuje. Dober izkoristek na obeh straneh ponuja hitič, ki ga bo na mah vzljubil vsakdo. Lažje je tistim, ki znajo.

Ocena: 4

2. TOM MISCH & YUSSEF DAYES ft. FREDDIE GIBBS - Nightrider

Gremo en krog! Tom Misch je izjemen mlad muzik iz južnega Londona. Kitarski samouk in avtor prijetnih lahkih funky napevov si je mesto med angleško glasbeno elito prislužil na najbolj konvencionalen način. Na spetu je vztrajno objavljal skoraj pretirano število komadov. Dober glas o Mischu se je razširi in komercialni uspeh njegovega albumskega prvenca Geography (2018) je presenetil vse. Še najbolj pa 24-letnega Mischa. Tip je pred mesecem izdal naslednji, tokrat kolaborantskih album z najboljšim mladim angleškim jazzovskim bobnarjem Yussefom Dayesom. Na delu What Kinda Music, ki je res odlično, je zbran stilsko pisan izbor komadov, med katerimi je tudi nekaj takih, ki skrajno kredibilno branijo Mischevega bobnarja in njegovo bolj resno muzikalno zaledje. Hkrati pa na What Kinda Music ne manjka niti veličasten pristanek na chill-out oazi. Misch in Dayes sta se za ta primer spomnila ameriškega raperskega velikaša. Freddie Gibbs opojnemu blagemu grooveu zelo pristoji. In? Komad, ki ga ne smete pozabiti, ko odhajate na pot, je tu. Pa ni važno, ali je pot dnevna ali pač nočna. Feeling je važn’.

Ocena: 5

3. RALEIGH RITCHIE - Party Fear

Raleigh Ritchie je glasbeni alter-ego angleškega igralca Jacoba Andersona. Ta vsake toliko res izda tudi kak song. Tako bo njegova diskografija šele prihodnji mesec štela dva cela albuma. Party Fear je zelo progresivno odpeta pesem, ki se je Ritchie kot da loti na napačnem odskoku. A slednje zelo kmalu postane le bežen prisluh. Kasneje pevčeva in malček tudi raperjeva interpretacija prelepo vnese v ponosen soularski napev. Kot zelo pomenljiv kontrast stalni glasbeni muzavosti nastopi niz avtorjevih verzov, ki kar so sčasoma vse bolj trpki, proti koncu pa vse bolj zabavni in celo groteskni. Navidezno zelo čudaški komad, ki naposled prepriča, in to z intelektom.  

Ocena: 4,5

4. MONAD - September

Monad je mednarodno še ne povsem uveljavljeni pevec, kitarist in avtor s pravim imenom Eshchar Nachmany delujoč v Tel Avivu. Dejansko pa se Monad imenuje njegov bend, ki je pravkar naplavil fenomenalen shoegazarski komad September. Ta je v surovem ali namišljeno akustičnem stanju dobra indie-popevka. Z dodano okusno mero psihadelije pa postane še veliko bolj sočna. A ko ji prištejemo še malo najlonsko-kitarsko-distorzičnega eksperimenta, se September dodatno razvije v povsem novo zvočno telo. Skladba ima tempo, ima čvrstvo, čeprav izdatno sonično teksturo, obenem pa tudi obilico sanjave gracioznosti. To ni prvi tako močan Monadov song. Nova izraelska alter-rock zvezda sije vse bolj.  

Ocena: 4,5