Vse skrivnosti Beabadoobee, plus še ena

BEABADOOBEE - This Is How Tomorrow Moves

V tretje gre rado. Londonska kantavorica filipinskega rodu je svoj album naposled le ugledala na vrhu domače lestvice. Glasbeno pot si Beatrice Kristl Ilejay Laus utrjuje že zavidljivo vrsto let. 24-letnica je notorična piska songov. Nekatere od joka ob spremljavi kitare, marsikateri med njimi pa je bil, in je še vedno, tudi zaznavno indie-rockovski, celo grunge-rockovski. Beabadoobee je v marketinškem smislu neposreden odvod Taylor Swift, a ker ima glasbenica azijatske gene, je njena dodana marketinška vrednost neposredno vezana na daljnovzhodne glasbene trge, na dolgi rok tudi na kitajskega. Znano je, da je Beabadoobee še lani ogrevala občinstvo na koncertnih spektaklih Swiftove. Stilistično smo načeloma tu nekje blizu Switfovi, največkrat povsem blizu swifty tortica-baladicam. Iz širšega zornega kota pa vsebina in tudi oblika albuma This Is How Tomorrow Moves povzema celoten pevkin opus, od prvih poskusov (že tam leta 2017), do začetnih Spotifyjevih singličnih ljubljenk, pa naprej, od zametkov sodelovanja z njenimi sedanjimi založniki (skupino The 1975), do občasne ultranostalgične bossa nova pop vibracije. Načeloma gre za izrazito in prepričljivo kantavtorsko mešanico, polno spominov, nežnosti, pa tudi milenijsko čudaških domislic ali prepričanj, kako se bolj ali manj duhovito lahko dekle ponorčuje s svojim vdanim ljubimcem. Ima pa Beabadoobeejin novi album eno veliko skrivnost. To pa je odgovor na vprašanje, zakaj se niza štirinajstih na prvi posluh dokaj šablonsko odmerjenih mladinskih popevčic ne naveliča niti bolj zahtevno uho. In to kljub temu, da so sicer stilsko avtonomne enote še vedno odpete z vse prej kot spektakularnim vokalom. Producent albuma je Rick Rubin, veteranski studijski in ezoterični mag in mentor številnim odličnim solistom in skupinam. Iz rekordno dolgega seznama megazvezdnikov, ki jim je Rubin pomagal do tržno uspelih izdelkov, lahko izvzamemo tudi Eda Sheerana, Red Hot Chilli Peppers, Lano Del Rey, Jaka Bugga, Kida Rocka, celo Audioslave ali pa Macy Grey. Dream-pop in zgodnji indie-rock, ki ga odstira song Post, me nemudoma spomni na hitro pozabljene pionirje žanra, bristolsko ekipo The Sundays, ki je najbolj navduševala že tam okrog leta 1989. Kako pisana mavrica vsega! Od daleč pa se je ta zdela kot nekaj povsem predvidljivega. Album This Is How Tomorrow Moves ima posebno magičnost, ki jo resnično velja preveriti.

Ocena: 4