Vse bolj prepoznavna Taja v čudoviti novi skladbi 'Poglej me' opeva večno ljubezen

TAJA - Poglej me

Še več drame. Mističen uvod za odlično mariborsko pevko in avtorico ni presenetljiv, je pa tak proti čutni pompoznosti namenjen refren songa Poglej me. Ko pesem pridobi zagon, ta v prostoru, ki ga napolni, v hipu pošteno dvigne vsebnost romantike, še bolj pa nostalgije. Taja jo je zasnovala skupaj s Kevinom Koradinom in Cliffordom Goilo, primorskim produkcijskim dvojcem, ki z uspešnicami oskrbuje tudi Samantho Mayo in Simona Vadnjala. Slednja omenjam namenoma, kajti Taja ima v primerjavi s Samantho Mayo še nekolikanj bolj ranljiv, porcelanast glasovni arzenal. Skozi celotno dolžino skladbe, ki je vzvalovana z veliko mero občutka in dobrega okusa, se Taja na nekaj prelomnicah spretno rešuje s pomočjo večglasja. Po eni normi bi te prehode lahko ocenili kot anomalijo, toda Tajin izvajalski pogum, podobno kot pri vseh njenih pesmih, vedno izzveni zvedavo, lucidno in naposled skrajno privlačno.

Ocena: 4,5

SZA - Good Days

Obrat po vsakem koraku. Vedno posebna kalifornijska nu-soularka ali pevka in avtorica, ki navdušeno širi slogovne gabarite, s tem videom zamuja tri mesece. Good Days je bil kot singel, ki napoveduje izid njenega drugega albuma, predstavljen že lani decembra. Namenoma prezgodaj. Čutno popevko z na prvi posluh fluidno strukturo, ki ji avtorica kot da improvizirano podaljšuje melodijsko neobičajno zahteven korus, je najprej spremljala vizualija z zmontiranimi prispevki številnih SZA, to je, pisano fonetično, Sizinih oboževalcev. Simbolika Good Days je zdaj dokončno podprta z dvema asociacijskima sklopoma. Psihadelijo in mavrično odsotnost simbolizirajo (nore) gobe, medtem ko je plesni drog v knjižnici, najbrž, znamenje lepote, naslade, seksa ter samokontrole in modrosti. Bežno se v videu, to je na zelenem ekranu, pokaže tudi Jacob Collier, mladi  britanski multimuzik in mojster pop in jazz skladb, ki jih krasijo nagli žanrski preskoki. Popolna zmešnjava je v primeru SZA še naprej novi cool. Good Days ali zadnja izpostavljena nostalgija SZA oz. Size pa še zdaleč ni zadnje iz skrinje “kaj pa je zdaj to”, kar 30-letna superuspešna pop čudakinja namerava ponuditi v 2021. 

Ocena: 4

JAPANESE BREAKFAST - Be Sweet

Lahko bi bilo še bolj sladko. Japanese Beakfast je projekt Michelle Zauner, ki je Korejka, odrasla v Oregonu. Be Sweet je tip songa, ki oriše samo načelne slogovne preference zdaj že 31-letne glasbenice. Zabaven pop, ki ni odvisen le od elektronskih podlag, pa vendar pop, ki v svojih nedrjih ne skriva plahosti, pa tudi kanca nihilizma ne. Imam občutek, da želi Zaunerjeva s tem svojim sorazmerno tihim funky-pop hitom, ki bo del njenega tretjega albuma Jubilee, povezati, kar je Japanese Breakfast (Japonski zajtrk) predstavljal nekoč in v kaj se bo na njem serviralo v prihodnje. Upati je, da bo nakazana tranzicija za sabo pustila kar največ za kantavtorje ali post-folk izvajalce značilnih atributov. Boy Pablo in Benee z nestrpnostjo pričakujeta novo vstajenje svoje starejše glasbene sestre.

Ocena: 3

SAINT RAYMOND - Soft Landing

Ko je angleški kantavtor Saint Raymond aka Cullum Burrows leta 2014 ali pri svojih osemnajstih izdal prvi komad Young Blood, se je zdelo, da bo njegova glasbena pot ena sama navpičnica v smeri velikanskega uspeha. Saint Raymond ima pripovedno smele komade, vselej bolj dinamične sorte, in zelo dober vokal. Toda v njegovi izrazni kolesnici je naposled pristal Ed Sheeran, kar je poprej pričakovan Raymondov preboj v ospredje kruto zavrlo. Pa vendar. Tale je čisto zgledna, dokaj pomirjujoča uspešnica. Mehak pristanek (Soft Landing) tako zmerno dopadljivo podaljšuje glasbenikovo zbirko songovskih izdaj, ki jih je zdaj že več kot dvajset; in dokončno opozarja na skorajšnji pristanek glasbenikovega drugega albuma We Forgot We Were Dreaming.

Ocena: 2,5