Vsa resnobnost in obenem navdihujoča zračnost ameriške darkerice

SHANON VAN ETTEN - Shanon Van Etten & The Attachment Theory

Kar nekaj je razlogov za visoko oceno, do katere je upravičen nov songovski desterec alternativne pop-rockerice iz New Jerseyja, zdaj Kalifornijke. Shanon Van Etten sicer velja za indie-rock poetko, a se mi ta oznaka ne zdi primerna. Indie zvočnost je oblikovno in vsebinsko modernizirana različica pop-rocka, pri tem, da pop in rock nista nujno zastopana enakovredno. Medtem ko se prilastek alternativen navezuje na klasično folk skladenjsko strukturo, a so njeni sogradniki izrazitejši, izstopajoči, ne izključujejo pa elektronskih zvokov, toda ti so bolj hvaležni ob indie potrebah.

Shanon Van Etten zastopa prav slednjo, alter kliko. Van Ettnova ima po nekaj ustvarjalnih eskapadah v družbi studijskih muzikantov oziroma bendov War On Drugs in The National zdaj končno svoj bend. Na albumu SvE & The Attachment Theory se avtoričina domačnost čuti. Bodisi so komadi bolj zračni, bodisi je pevka, navadno v resnobnih in težavnejših emo-tivnih stanjih, bolj prepričljiva, nemara bolj prepričljiva kot na vseh šestih prejšnjih albumih, izdanih od leta 2009. Vendarle pa Van Ettnova, skoraj v nasprotju s pričakovanji, ni več povsem predana opisom lastnega notranjega čutenja, pač pa jo zdaj bolj zanimajo nesmrtnost in druge univezalije. Pričujoči album v primerjavi z zadnjim (ta je bil kar preveč pravilen in spoliran) vključuje občutno več songov, ki koketirajo z jammovsko ambicijo. Spričo dejstva, da je album čudovito sporduciran, pevkin – pogosto malce zajedljivo tečnoben vokal, včasih že blizu prikritega besa, če ne kar histerije – v prostor završi kot nekaj presenetljivo lahkotnega. V tem oziru se je Van Ettenova morda res spomnila starih znancev War On Drugs ali pa jo je k vibam te vrste privedel, navdahnil Paul Epworth. Epworth, sodelavec Adele, Coldplay, Mumford & Sons, Florence & The Machine in številnih drugih, je lastnik londonskega snemalnega kompleksa Church Studios, kjer se je Američanka povsem predala graciji. Studio Church je Epworth kupil od Davida Graya, Gray pa ga je prevzel od Dava A. Stewarta. Namreč. Zelo zanimiva je primerjava med Epworthovo res izjemno edino solistično izdajo Voyager (letnik 2000). Mično pretočna Something Ain't Right in prikupno talking-Headovska I Can't Imagne (Why You Feel This Way), ter singlični Trouble in Afterlife so najboljše skladbe na albumu. Seveda pa Sharon Van Etten tudi v 2025 ostaja glasnica zgolj tistih, ki se načeloma ne veselijo in se nasmihajo zaznavno redkeje, kot bi jim privoščili, da bi se.

Ocena: 4