Vrhunska rock ekstaza odličnih Skunk Anansie

"Vsi smo begunci, mi, temnopolti in Irec, zato moramo stopiti skupaj, ustvariti krog in paziti eden na drugega. Najprej bodo prišli po nas, potem pa še po vas," je s ščepcem humorja na aktualno tematiko opozorila Deborah Anne Dyer, ki je večina bolje pozna kot Skin, prvi glas zasedbe Skunk Anansie.

Pevka bo 3. avgusta dopolnila 52 let, a o čem takem, kar je na odru zmožna Skin, lahko večina pol mlajših frontmanov ali frontmank zgolj sanja. Dober opis njene energije je "klitoralni rock, pomešan s heavy metalom in feminističnim besom", kar je samo preblisk norije, ki jo odlična vokalistka uprizarja na odru.

Če je bend, ki deluje četrt stoletja, s sedemletnim vmesnim premorom, šestimi albumi, neznansko kilometrino, lahko tako svež in vitalen, potem tud Skin in njenim kolegom, kitaristu Aceu, basistu Cassu in bobnarskem heroju Marku Richardsonu lahko verjamemo, da so dandanes pravzaprav precej boljši kot pred 20 leti. Praktično popolni.

Njihov prerez starih pesmi, ki jih križajo z novimi, je brezhiben, v dveh urah koncerta ne postrežejo s slabo skladbo, saj imajo obenem na zalogi tako kup klasičnih koncertnih "šponarjev" kot tudi baladno-himničnih "prepevank", ob katerih marsikdo sprošča svoje nostalgične vzgibe ali morda obuja spomine na mlada leta.

Primeren začetek koncerta je kajpak Charlie Big Potato, prva pesem z dvajset let stare plošče Post Orgasmic Chill, ki je takoj postavila vse na svoje mesto, navdušenje pa je bilo očitno tudi pri Skin tolikšno, da je poskusila s "crowd surfingom" že pri tetji pesmi I Can Dream, a ji to ni najbolje uspelo, saj morda občinstvo tega ni pričakovalo. A nič zato, sledile so pesmi Twisted (Everyday Hurts), Cheap Honesty in Weak, njihova prebojna pesem in tista, ki jih je leta 1996 postavila na svetovni zemljevid. Koncert pa je že v prvi tretjini doživel vrelišče.

Po prgišču novih pesmi, katere morajo še posneti in smo jih tako v Sloveniji slišali premierno, so nadaljevali z baladnim favortiom Hedonism, ko spet zadoni navdušenje ob pesmi, ki jo praktično vsi znajo na pamet. Nova "nevarna" pesem This Means War je pravi izliv militantnega besa, ki kliče k ukrepanju, za politični podton pa so potem poskrbeli še z Intellectualise My Blackness in Yes, It's Fucking Political, za dokončno norijo pa dodali še Tear The Place Up.

Po uri in pol so odšli z odra, a se kmalu vrnili. "Neverjetni ste, prava Skunk vojska, saj ne bomo osladni, če rečemo, da je to najboljši koncert te turneje?" je v smehu pripovedovala Skin, ki je s kolegi očitno zares uživala, enegija z odra pa se je odlično pokazala v do konca "nakurjenem" občinstvu, kakršno se v Kinu Šiška zbere morda parkrat na leto.

Secretly je še ena baladna uspešnica, ki celi ranjena in strta srca, večino pa jo je zapela nekomu v prvih vrstah iz oči v oči, ker ga je prijatelj dvignil na ramena. Sledila je še What You Do For Love, nato pa je predstavitev članov ob zvokih in refrenu slovite Highway to Hell Avstralcev AC/DC.

Ob zaključni Skank Heads je Skin odšla med občinstvo, ki ji je utrlo pot vse do mešalne mize, nato pa so jo, kot je pri njej že tradicija, na rokah odnesli nazaj na oder. V drugem, zaključnem dodatku pa so ob vsesplošnem navdušenju pridali kar dve pesmi, eno več kot pred dnevi v Zagrebu, in sicer Brazen (Weep) in eksplozivno Little Baby Swastika. Po dveh urah so se v velikem slogu poslovili, tisti bolj vztrajni pa so lahko katerega izmed njih tudi srečali na štiri oči, saj so se nekateri člani prišli družit in podpisovat plošče, majice in vstopnice pri stojnici z njihovimi izdelki.

Videli smo že Skunk Anansie v živo, a festivalski nastop ali slabo prizorišče ne moreta narediti "pravice" tistemu prvinskemu bistvu, ki ga ta zasedba lahko ponudil. Tokrat jim je to v popolnosti uspelo, saj je bil to zagotovo eden od koncertov leta in najbrž "top 5" koncert v Kinu Šiška. "Ne gre za to, kdo je levičar ali desničar, gre za to, kaj je prav in kaj narobe. In vi veste, kaj je prav," je med koncertom dala vedeti Skin. Strinjamo se in kličemo k novi ponovitvi, kadar koli, kjer koli. Vrhunska rock ekstaza zasedbe, ki bo, upajmo, še dolgo v taki formi, da se lahko samo veselimo naslednjega albuma in turneje. Čista desetka!