Vojko V se spet vrača k tebi

VOJKO V – Evo me opet

Vojkov super sarkazem je spet na delu. Evo me opet je drugi letošnji izstrel splitskega raperja, ki je kot solist sosedsko sceno uvodoma demoliral pred štirimi leti. Predvsem Ne može, kasneje pa še Zovi čovika in Pasta Italiana so upravičeno ponarodeli. Vse pa kaže, da bo tudi Vojkov drugi album (Dvojko) ohranil značilno raperjevo brutalno zafrkantsko ost. Kajti. V nepisanih raperskih učbenikih je poglavje s priporočilom, da naj govorec najprej pokozla sebe, seveda, izvzeto. Toda cinizem na račun ENC (razvpiti hrvaški sistem plačevanja cestnine) se izkaže kot odlična metafora za prav to. Sproščeni zafrkantje se najprej spravijo nase! Mimogrede, v tem prekatu gre našemu Emkeju znova izreči pohvalo, kakršno kmalu prejme tudi legendarni povratnik Ezy-G. Evo me opet – po kar značilnem Vojkovem vzorcu – sčasoma zavije v narodnjaški refren. Raperju v tem primeru prav pride (za nepoznavalce geneze balkanske narodno-zabavne mode skrajno obskurni) mega hit Miodraga M. Ilića aka Miodraga Basa, ki ga je že leta 1993 na albumu v Srbiji izjemno popularnega in obenem pionirskega turbo-folk benda Južni vetar zapel vpadljivi Ljubiša Stojanović Louis (1952–2011). Pred prvim folklornim vrhuncem Vojko V iskreno in še kako v slogu pristavi, da iz hladilnika jemlje stekleničko, ki naj bi ga ubranila anksioznosti. Sledi tudi verz, v katerem Vojko V znova prizna, da sodobnega trap izraza ne razume. Ob tem velja vabilo k ogledu Vojkove domiselne spomladanske parodije na račun trapu zapriseženih raperskih kolegov, to je ultimativna pesem TT33. Še kasneje Vojko V video zgodbo Evo me opet zategne celo do prizora, v katerem na vodnem skuterju glisira s skiperjem, ki ni nihče drug kot gospa s koso. Vmes pa še najmanj desetina hudo bolanih izrekov. Za crknt smešno.

Ocena: 4,5

INTERPOL – Gran Hotel

Pripravnost novega albuma newyorških rokerjev za uživanje po nekontrolirani alkoholni eskapadi minulo noč je prav neverjetna. Ta pritajena kitarska tekstura je pri tem občutku slehernega poslušalca ključna. Gran Hotel je tretji in prepričljivo najboljši singlični met iz svežnja, ki so ga pevec Paul Banks in ekipa posneli med pandemijo. Nadeli so mu naslov The Other Side of Make-Believe – genialno primeren za tip intimne apokalipse, ki ga na Kranjskem v ekspresivnem jeziku poznamo tudi kot mačka. Vrli Interpol, ki jih lahko označujemo kot bodisi post-punkerje bodisi post-grunge rokerje, so šli še dlje. Gnev, ki sproža nasilje, so v pripadajočem spotu presenetljivo podprli s plesno koreografijo. Ta je – sploh v primerjavi s plešočimi v, na primer, spotih londonskih funkerjev Jungle – izrazito bolj nerodna in pripovedno kar malce retardirana. Enako velja za režijo spota, ki je daleč od česarkoli posebej inovativnega. Zato pa ne zataji vsaj en rekvizit. Banks, ki komad odlično interpretira, je kot policaj tudi zaprisežen jedec pomaranč. V spopadu z učinki nezmerne količine tekile agrumi definitivno pomagajo. Sprava vse zmedeno, a na koncu kar smiselno.

Ocena: 3,5

LOYLE CARNER – Hate

Vrnitev londonskega pesnika in raperskega virtuoza je več kot zaželena. Dve leti je tega, kar se je večkrat nagrajeni Loyle Carner oglasil zadnjič. Oda sovraštvu v slogu na tej stopnji za Carnerja niti ni presenečenje. Pošten in še kako slikovit je že prvi verz, ki bolj realen in direkten sploh ne bi mogel biti: Sovražim vse, kar nisem. Globokoglasni Carner nato vse bolj in bolj mojstrsko razgrajuje svojo literarno jezo. Mimo čudovitih romantičnih in ljubezenskih vzgibov ga naposled zanese do nelagodja v odnosu do časa ter kmalu tudi na rob socialne kritike ter naprej do dilem o denarju. Še zlasti komentar na račun tega, da ima rad veliko denarja na svojem računu, je simptomatičen. Carner retrospektivno ugotavlja, da je prav misel na bančni saldo v resnici najbolj nagnusen. Sledi nov pripovedni zasuk, ki uvede pesnikov strah pred politiko, religijo in tudi pred drogami. Nato pa še univerzalen zaključek z opombo, da smo prav vsi ujetniki (nečesa). Izjemna je tudi glasbena podlaga, ki jo Carner tradicionalno zaupa le jazzovsko izurjenemu bendu, pri čemer se tako bobnar kot basist in pianist res izkažejo.

Ocena: 5

YG, TYGA & 21 SAVAGE FT. BIA – Run

Ni posebej navdihujoča, je pa vsaj zabavna. Zahodnoobalna hiphop matadorja YG in Tyga imata že dober ducat skupnih komadov. Prvo tako kalifornijsko-takoj-prepoznavno minimalistično podloženo čivkanje sta vpadljiva lika navrgla že 2011 (Bitches Ain't Shit). Verzi so sicer bedni, saj raperja razen larpurlartističnega žongliranja s frazicami za pumpanje ega ne sestavita koherentne pripovedne ideje. Je pa beat, čeprav ta ne kulminira s spodobnim refrenom (kot na primer Tygin vele hit Taste, 2019), še kar lepljiv in zmore zintrigirati tudi tiste v bokih manj gibčne. Vstop Bostončanke Bie poletno lahkotno nično pripovedno tenzijo med vodilnima vokaloma vsaj malo zasoli. A je Biin kratek soft-porno pacekraj ravno dovolj kot uvod v sklepno kadenco, ki jo pristavi Atlantčan 21 Savage. Kljub njegovemu solidnemu nastopu se Run izteče v zgolj sproščujočo celoto brez dodanih ambicij. Največ usluge temu songu tako naredi freakovski video. Run bo del ponudbe s prihajajočega YG-jevega šestega albumua Pray For Me. Ugodno terasasto.

Ocena: 3