Vlado Kreslin: Pesem je od tistega, ki jo potrebuje

Vlado, spominjam se, da sem te prvič slišal leta 1987 ali 1988 v šolski telovadnici OŠ Simona Jenka v Kranju, ko si prišel igrat zgolj s kitaro, še kdaj zaigraš na kakšni šoli?

Ne več, zdaj so drugi časi. Spomnim se, ko se je Pionirski list spremenil v PIL (in se sprivatiziral), so v njem naenkrat izginili glasbeniki, ki so imeli kaj povedati in se v njega naselili tisti, ki so se znali dobro našminkati.

Če pogledamo nazaj, v zgodovini, so te povabile progresivne zasedbe Izvir in Horizont, kar si dejal, da se ti zdi zakomplicirana muzika, ali si imel v mislih tudi najbolj poznano, Martin Krpan?

Ja, Martin Krpan, saj so bili na prvih dveh ploščah precej usmerjeni v glasbo v slogu Genesis in Yes. Horizont s kitaristom Iztokom Černetom je bil bolj pod vplivom črnske glasbe, jaz sem igral tudi bongose. Igrali smo glasbo skupin War, Commodores, Average White Band, Stevieja Wonderja ... Nato pa sem nam počasi podtaknil Traffic in The Allman Brothers, novi val Grahama Parkerja, kar smo z največjim uspehom igrali predvsem v Študentskem naselju v Ljubljani, kjer smo imeli tako polno, da si dejansko potreboval pol ure od odra do šanka s tremi steklenicami piva v naročju. Sicer pa smo igrali po celi Sloveniji. Z Izvir pa sem bil precej kratek čas, med drugim smo leta 1975 zmagali v oddaji Pop integral v Domžalah, ki je bila vsejugoslovanska radijska oddaja. Zmagali smo s pesmijo Mateja Bora Šel je popotnik skozi atomski vek. To je bila precej kompleksna dvanajst minutna skladba.

Na drugem albumu Martin Krpan 2, si leta 1984 zapel dve skladbi ...

Tomaž Sršen me je klical, da pevec Andrej Turk odhaja iz skupine. Napisal sem besedili za dve pesmi, na koncertih pa pel vse pesmi, tudi tiste, ki jih je prej pel Andrej. Sicer pa sva v začetku 80. let imela z Janezom Zmazkom Žanom bend Spremstvo, iz tistega časa skladbi S prsti mi greš skoz lase in Spet doma. Zmazek je potem odšel k Buldožerjem, jaz pa h Krpanom. Z Mirom Tomassinijem sva leta 1984 napisala pesem Tista črna kitara. 

Veliki preboj pa je prišel z albumom Od višine s zvrti leta 1987?

Ja, potem smo ubrali drugačen pristop, zadeve malce poenostavili in barko usmerili proti bolj bazičnemu rocku, da so pesmi postale bolj dostopne in spevne. Zadnji LP Bogovi in ovce, za katerega smo pesmi pisali in vadili med protesti za četverico na Roški, izdali pa leta 1988, je bil verjetno malo preproduciran album, zaradi česar ni bil preveč radijsko prijazen.

Ko ste bili predskupina Bobu Dylanu v Ljubljani, si nekje izjavil, da je bil to koncertni vrhunec za Martin Krpan?

Ja, višje ne gre. Čeprav je zanimivo, da smo bili Krpani celo skupina Roryju Gallagherju, leta 1987, v Ljubljani in Mariboru. Genialni Irski blues kitarist, ki je v Mariboru igral tako dolgo, da so ga morali odnesti z odra, haha.

Si srečal Dylana osebno?

Baje ga nihče ne sreča (smeh).

Nekoč, kakih štirideset let nazaj, si je za na TV oblekel v Dylana in zapel njegovo Man of constant sorrow, bi rekel, da je v tebi neka žalost, prekmurska melanholija?

V vsakem je nekaj tega. Ko se ponoči zbudimo, ko ne moremo spati, smo vsi malce melanholični. Takrat razmišljaš marsikaj. Prekmurci pa smo tudi veliki veseljaki, čeprav imamo imidž melanholikov. Kar pa se nujno niti ne izključuje. 

Koliko nazaj gre pravzaprav tvoja ljubezen do Dylana, kako da dojemaš, odkrivaš, njegovo delo, kot tudi kariera se zdita neskončna, nemogoče ga je imeti popolnoma naštudiranega ...

Vedno se vračam k njegovim prvim ploščam, ki jih lahko poslušam znova in znova. Je neusahljiv vrelec marsičesa. Neprestano se spreminja, je neulovljiv in neukrotljiv. V eni novejših pesmi, ki govori o atentatu na Kennedyja, je cela zgodovina Amerike in popularne kulture.

Kaj pa Nick Cave in Morrissey?

Cave mi je številka ena, absolutno. Prava dva si izpostavil. Morrissey je malce skrenil zadnje čase, prej sem znal vse pesmi od The Smiths na pamet, zdaj pa ne vem, kaj se je človeku zgodilo ...

Včasih je najbrž dobro ločiti človeka od njegove umetnosti?

Da, to je večno vprašanje. Kaj šele, da bi ga srečal. Ko se dokoplješ do zaodrja, on pa ravno slabe volje in te ignorira. Pa to je še najmanj, poznamo zelo zagonetne primere na tem terenu. Boš zasovražil vso njegovo glasbo? Velika dilema.

Maja letos ste imel devet ekskluzivnih koncertov, Teo Collori (kitara), Matija Krečič (violina), Metod Banko (kitara), Matej Kuželj (klarinet) in Jošt Lampret (kontrabas) so Momento Cigano, kar zveni precej drugače kot npr. Šukar, kvintet s kitarami, godali, tudi orglice dobro "sedejo" zraven ...

S Teom sva se poznala že prej, enkrat sva "zajammala" skupaj v Piranu, potem pa so imeli koncert na Ptuju, na festivalu Arsana. Ko sem "uletel" na oder med njihovim nastopom, čez dve uri pa še oni med mojim nastopom. In kmalu smo prišli na idejo o skupni turneji. Vsaka priredba je kompliment za pesem, sploh pa s takimi virtuozi. Ljudje me dostikrat sprašujejo, če lahko naredijo kakšno priredbo. Seveda jo lahko, zakaj ne? Tako kot je rekel poštar v filmu Il Postino: pesem je od tistega, ki jo potrebuje. Ker smo se tako dobro ujeli, bodo oni tudi gostje na treh decembrskih koncertih v Cankarjevem domu.

Ste zadeve snemali z namenom, da to nastane album ali ste to potem začutili, ko ste igrali in je nastala medsebojna kemija?

Nismo mislili, da bomo snemali album, rekli smo, snemajmo, potem pa je izpadlo tako dobro, da smo se odločili to zapakirati v koncertni album. Vse je bilo posneto na multitracku, torej je bilo vse nared in ni bilo nobenih težav, naredili smo zgolj izbor.

Zdi se, da ste pustili muzikantom, saj imajo sprva konkretno muziciranje, peti se začne šele po dvajsetih minutah?

Zadeva je popolnoma avtentična, brez dosnemavanj in popravljanj in prav vidi se, da uživamo na odru eden z drugim.

Pesmi kot sta Pustite nam ta svet (stara je 35 let) ali novejša Vse se da, sta popularni, več pripomorejo reklame, ali dejstvo, da imata močno sporočilo?

Skladba Pustite nam ta svet, oz. Vse naše pravljice, kot je njen pravi naslov, izvira iz televizijske nadaljevanke Čisto pravi gusar. Njena avtorja sta Jani Golob in Dušan Velkaverh. Sam je nikdar nisem izvajal, do pred kratkim, ko je nastopala v neki televizijski reklami. Zdela se mi je pač krasna otroška pesem, neprimerna za rock band. Potem pa z mojim bandom Mali bogovi letos poleti stopimo na oder največjega slovenskega rock festivala Castle Fest, pričnemo nastop s prav to pesmico in publika je v luftu. Če je pesem dobra, potem ji tudi reklama ne škodi. Duh časa se očitno da ujeti tudi desetletja po nastanku pesmi.

Poleti si nastopil tudi v dežju, višja sila te ne zmoti, pa si se kdaj zbal, je bilo kdaj kaj strahu, ne vem, da udari strela, da bi koga elektrificiralo?

Dejansko me je že "usekala" elektrika. Spomnim se, da smo igrali na Lentu, ko se je ulilo in se je v hipu izpraznila cela tribuna, mi pa smo še kar igrali. Smiljan Kreže se je drl: Vlado, nehaj peti, vbilo te bo, vbilo te bo!!! Vztrajalo je kakih deset ljudi v rumenih pelerinah, med njimi pa je bila, mi je povedala čez leta, tudi Petra Majdič. Dejansko je odnašalo šotore in marele, tako neurje je bilo. Če samo poješ, je v redu, če pa imaš še kitaro, se dotakneš mikrofona in pride do kratkega stika, se lahko zgodi katastrofa.

Že lani je bila 30-letnica koncertov v Cankarjevem domu ...

Ja, lani smo imeli koronsko različico, vsak tretji sedež, zato smo ga tudi snemali, da smo imeli zgodovinski posnetek občinstva z maskami. Publike je bilo manj, manj je bilo njihovega petja, vendar se je čutila enkratnost situacije in pomena glasbe ter koncerta.

Zdi se, da si povabil že veliko ljudi, menda ima žena Eva najboljše ideje in vendar uspe vsako leto pripraviti nekaj novega, je to težko?

Da, nekateri naši glasbeni gostje so žal že pokojni, npr. Kemal Monteno in Vlada Divljan. Kosilo pa je seveda tudi v bendu, pred kratkim so se poslovili Miro Tomassini, Viktor Marič in Štefan Banko. Vsak koncert v Cankarjevem domu je seveda izziv, ker moraš združiti staro in novo. V bistvu ne sme biti drugačno, pa mora biti drugačno, haha. Publika s celotne Slovenije hodi na te tri decembrske koncerte, ljudje se nekako porazdelijo, mi pa potem po treh večerih lahko vidimo, kateri dan so bili najbolj sproščeni, katera je najprej zaploskala in tako naprej. Zdaj je mogoče malce drugače, ker zdaj objavimo vse tri koncerte, včasih pa smo samo enega ali dva, pa šele kasneje dodajali dodatnega. Torej so največji oboževalci kupili vstopnice takoj za prvega, lokalno občinstvo pa lahko pride tudi v četrtek, za razliko od tistih iz Lendave ali Kopra, ki lažje pridejo v petek in soboto.

Čeprav je glasba že dolgo predvsem posel, se zdi, da gre pri tebi v prvi vrsti za človečnost, ki je morda pri drugih ni toliko čutiti. Na dom sprejmeš ukrajinsko begunko, prijatelja obiščeš ko leži na UKC-ju, al pa 103-letno gospo na smrtni postelji. Skratka človekoljubje in dobrodelnost, nekaj, kaj človek počne za druge, ne toliko zase, ali za dober PR?

Ukvarjanje z glasbo ti zagotovo da dosti možnosti pozitivnega druženja z ljudmi. Nekako lažje prideš do src .V neoliberalizmu, v katerem se toliko poudarja podjetništvo, se, žal, dogaja da otroci sošolcem zaračunavajo po pet evrov za prišepetovanje, mame pa sošolcem svojih otrok za posojanje zvezkov.

Dejal si: "Ljudje se identificirajo z mojim občutenjem sveta, na koncertih se ustvari posebna energija, zaradi katere se ljudje vračajo". Je to npr. čutiti v Cankarjevem domu samo po tem, kako se ljudje odzivajo ali tudi kako drugače?

Po svoje sem tudi malce tradicionalist in se vedno vračam v Cankarjev dom. Že leta in leta mi govorijo, naj gremo v Stožice, polno je tovrstnih predlogov. A se mi zdi, da nekatere stvari morajo preprosto biti take kot so in tam kjer so. Te potolažijo, ker so še vedno tam. Mi smo decembra tam. Med nami je vez, ki obstaja. Občinstvo pregleda, kdo od nas je še živ, letos bodo videli, da ni očeta, bodo malce razočarani. Z leti so videli, koliko ljudi je odšlo, a tradicija obstaja in ostaja.

Je še bojazen, se še dogaja, da zaradi stresa, pred tremi koncerti v Cankarju zmanjka glasu, ali znaš pretentati to nervozo pred takim zalogajem?

V filmu sem se malo pohecal, a dejansko sem slišal, da ti lahko odpove glas zaradi nervoze ali stresa, po drugi strani pa nikdar ne veš, kako bo tretji večer, saj nismo tipi, ki bi se na odru "šparali". Ne predstavljam si biti na turneji, recimo tridesetih zaporednih koncertov. In dejstvo je, da se večina muzikantov še vedno vozi v kombijih, samo prva liga se prevaža z letali. V tej luči mi, ki igramo za vikende, živimo kot v "loju", haha.