Vlado Kreslin: Razžalosti me, ko me kdo razočara kot človek

Vlado, v mladih letih ste igrali v zasedbah Apollo, Špirit 3, Izvir, Horizont, Avantura. Kako zdaj gledate na tiste čase, kakšne so bile takrat vaše želje in ideali?

Bilo je točno tako, kot poje Johnny (Štulić, Azra op. p.) "Hoču samo, da sviram, da se otkačim i to je sve!" Še vedno tako čutim.

Koliko idealov se vam je, skozi leta, razblinilo, kaj je poglavitna stvar, ki jo človek dojame tekom let, po toliko in toliko izkušnjah?

Mislim, da se mi niti niso razblinili, so še vedno tu. Kot večno naivnemu človeku me žalosti, da je naivnost postala pomankljivost, vredna prezira. Pa razžalosti me, ko me kdo razočara kot človek.

Je naslov novega albuma Kaj naj ti prinesem, draga? tudi v povezavi s tem, da imajo ženske vedno prav in da vedo, kaj je za moškega (za katerega je dobro, da je do nje ustrežljiv) najbolje?

Ja, prave ženske imajo ponavadi prav, vendar nisem misli na to (smeh). Gre bolj za zlate verižice, drage čeveljce in podobno … Niti prave ženske niso imune na to. Ali pa one še posebej ne?

Album je pravzaprav mešanica novih in starih skladb, nekatere so v novih preoblekah, kako ste naredili izbor, kaj je rdeča nit plošče?

V novih preoblekah sta samo dve, Reka in S tabo je izi. Vse ostale pesmi so nove, nastale v zadnjih treh letih; dve sem na nekaj koncertih že izvedel, večina pa jih še čaka na krstno živo izvedbo. Se mi pa zdi, da mi je tokrat uspel res optimističen, svetel album. To mi potrjujejo tudi zvesti poslušalci, ki so ga že vzeli za svojega.

Že vrsto let imate dvojni, trojni koncert v Cankarjevem domu. Vsako leto je drugače, novi gostje, sodelavci, ste imeli kdaj "težavo", koga, kako, kaj? O tem razmišljate celo leto, ste "glavni" vi, ali so dobrodošli tudi predlogi drugih?

Že leta imamo tri koncerte, samo v začetku, torej pred osemindvajsetimi leti, smo imeli najprej enega in potem nekaj let dva. Leta 1998 smo imeli štiri. V času enega leta se marsikaj zgodi in spremeni, zato je vsak koncert izziv. Je pa zagotovo vsak predlog dobrodošel, tudi če ga ne upoštevam v celoti ali pa sploh ne – včasih je koristno že to, da se zaveš, česa nočeš.

Koncerti so tradicionalno večinoma razprodani, mar to pomeni, da je ljudem mar za Kreslina ali predvsem za domačo muziko, za prekmurski melos, konec koncev?

Kaj pa vem, pravzaprav bi težko govoril o "prekmurskem melosu". Če odštejem tistih par ljudskih pesmi, ki jih običajno odigramo z Beltinško bando, je glasba, ki jo izvajam(o), večinoma moja avtorska glasba, ki je "prekmurska" pač zato, ker sem Prekmurec. Očitno pa se moja besedila dotaknejo ljudi, identificirajo se z mojim občutenjem sveta, kar tudi ustvari na koncertih neko posebno energijo, zaradi katere se vračajo.

Tudi vaša spletna stran je zdaj v prekmurščini, gre bolj za štos ali prej za ponos?

Morda za neke vrste naravno samozavedanje, ki sem ga začel izvajati v muziki že v začetku devetdesetih z Beltinško bando. Spletna stran v prekmurščini se mi je dolgo motala po glavi, ampak mi ni bilo čisto jasno, kako se tega lotiti. Potem pa se je kar naenkrat vse sestavilo; odlična in nadvse profesionalna ekipa kreativcev iz družbe Innovatif, na čelu z Luko, ki me je razumel tudi po glasbeni plati. Stran je odlično obiskana in zadovoljen sem, da dobim toliko všečkov za prekmurščino, tudi od ne-Prekmurcev.

Se pravi, ste Slovence najprej učili peti po prekmursko, zdaj še pisati? Kaj priporočate tistim, ki je pač ne razumejo?

Pomaga, če poješ porcijo dödölov in eno gibanico.

Vašo biografijo je napisala Američanka, teksaška gospodinja, ki se je je dotaknila vaša glasba. Njeno doživljanje vas in vaše glasbe je zanimivo branje, docela neobremenjeno. Kako oz. zakaj ste se odločili, da o vas piše nekdo, ki ni iz našega okolja, ne pa npr. Vesna Milek?

Knjiga ni bila mišljena kot biografija (za katere pisanje se mi je, mimogrede, ponudilo že nekaj piscev). Ruth me je kontaktirala po mailu, prišla v Slovenijo prvič, drugič ... Vsi ti dogodki so odlično in duhovito opisani v knjigi, tako da jih zdaj ne bom obnavljal. Ta izkušnja, priti v Slovenijo, spoznati mene in moje sopotnike, je bila tako močna, da je o tem želela napisati knjigo. Jaz sem jo spodbudil, saj se mi je zdel predvsem njen "ameriški" pogled na Slovenijo s pomočjo moje glasbe izjemno zanimiv. Slovenija in tukajšnje življenje sta bila za njo nekaj tako novega, da ne rečem šokantnega, da to doživetje lahko veliko pove tudi nam.

Beltinška banda je najprej izgubila Miška Baranjo, potem še brata Kociper, koliko so vam ti možje spremenili življenje, jih pogrešate, so v vaših mislih še živi?

Skoraj vsak dan mi pade na pamet kakšen njihov citat in to je skoraj največ, kar lahko ostane za človekom. To tudi ni čudno, saj so bili izredno duhoviti, tudi pred nedavnim umrli saksofonist Pišta Bankko, ki sem si ga omenjal že danes zjutraj.

Bi lahko dejali, da so vas prav nekako "vrnili" Prekmurju, ko ste iz rocka preklopili na svoj rodni melos?

Da, krog se je nekako sklenil, vrnili so me domov. Nenazadnje so pričeli kariero po prvi svetovni vojni v restavraciji mojega deda. V 50. letih pa sem jih poslušal skozi steno naše spalnice, ki je bila del le-te.

Ko človek sliši pesem Tista zakartana ura, ko zaigrate na orglice, vskoči asociacija kakih 35 let nazaj, ko ste nekoč v neki oddaji imitirali Boba Dylana in z nakodrano črno lasuljo izvedli njegovo pesem Man of constant sorrow. Koliko je Dylan vplival na vas?

A se tega spomnite? Večina gledalcev je bila takrat prepričana, da je to res Dylan. Imenitna potegavščina je bila to. Dylan je vplival na vsakega kantavtorja, pa če se je ta tega zavedal ali pač ne.

Zakaj je pesem o uri vašega dedka na albumu kar dvakrat?

Poleg daljše, zborovsko simfonične, ki jo poleg mene izvajata Simfonični orkester RTV Slovenija in Moški pevski zbor Srečko Kosovel, sem želel zabeležiti tudi kitarsko verzijo, takšno, kakršna zveni na naših koncertih z Malimi bogovi.

Pred meseci je odšel tudi eden vaših tesnih sodelavcev in prijateljev Miro Tomassini. Kakšen pečat je v vas pustilo njegovo delo in tudi njegov odhod v večnost?

Ogromno spominov, zgodb, pesmi, poti in občutkov, ki jih lahko deliš samo s tistim, s katerim toliko let stojiš na odru. Z vsakim odhodom odide tudi del nas ...

Predin je zbral mlajšo ekipo in revitaliziral zasedbo Lačni Franz, Lovšin ob obletnicah igra s Pankrti, je kdaj padla ideja, da bi spet zbrali kolege in zaigrali z Martin Krpan?

Ideje o tem padajo že trideset let, združili pa smo se samo enkrat, nenapovedano na mojem decembrskem koncertu pred nekaj leti. Nikoli ni čisto pravi čas, vedno imam kup svojih načrtov in nedokončanih stvari, ampak ... nikoli ne reci nikoli. 

Prihodnje leto 9. maja igrate v Stožicah z Lovšinom in Predinom na dogodku Dan zmage. Promotor je Italijan, ki obvlada svoj posel, od kod pravzaprav ideja za vse skupaj, vas je združil športni duh, nostalgija ali bolj praktično-kapitalistični vidik?

Ideja je zelo enostavna: narediti odličen koncert in se spomniti tistega zdaj že legendarnega koncerta pred dvajsetimi leti za slovenske nogometne navdušence v Amsterdamu. To nepopisno vzdušje bi vsi radi še enkrat podoživeli.

Lovšin je posnel dokumentarec, Predin ga pripravlja, vaš je po "prekmursko" drugačen. Kje bi se dalo videti vašega, za vse tiste, ki s(m)o ga zamudili?

Težko rečem, to je stvar distributerja in posameznih kinodvoran. Vem, da bo v naslednjem letu predvajan v Londonu in v Zagrebu. Me pa ljudje ves čas sprašujejo, kdaj se ga bo dalo videti na televiziji. Upam, da se bo zgodilo tudi to ...

Kaj bo posebnost letošnjega Kreslinovanja, trije enaki večeri ali bo vsak po svoje unikaten?

Tudi če imamo isti program, je vsakič drugače. Tretji večer se nam bo na odru pridružil tudi moj oče s svojimi klasikami. Sicer pa me bo spremljal 65-članski  Slovenski nacionalni mladinski orkester pod vodstvom Žive Ploj Peršuh. Veselim se teh mladih glasbenikov in njihovega entuziazma.

Nekateri z leti postanejo zagrenjeni ali celo nekoliko hudobni, tako kot eden vaš idolov Morrissey, ki včasih daje dvomljive izjave ali pač snema zagrenjene pesmi. Pri vas tega ni opaziti, kaj je vaše prvo in osnovno vodilo v življenju?

Glede na to, da sem nekoč znal cele Smithse na pamet, me je Morrisseyjev novo pridobljeni rasizem precej razočaral. To je pač večno vprašanje, ali in v kolikšni meri ločevati umetnika od njegovega dela.   

Kaj torej največ šteje v življenju, kaj polagate na srce ljudem v tem decembrskem času, ko nekateri norijo po "črnih petkih", drugi pa so osamljeni ali so brez strehe nad glavo in nimajo za kruh?

Ne bi rad moraliziral in ljudem pamet solil, a vsi vemo, da nasmeh in prijaznost ne staneta nič.

Osem "ta hitrih":

Je za vas kozarec napol poln ali napol prazen?

Zadnje čase imam najraje malvazijo.

Zaradi česa in kdaj ste nazadnje jokali?

Ena od pridobitev staranja je tudi to, da z leti hodiš na vse več pogrebov ...

Kaj je za vas največja vrednota?

Avtentičnost, da si to, kar si, kar si videti. Nemci rečejo, da si "echt".

Kaj vas najbolj razveseli, kdaj ste najbolj srečni?

Najbolj me lahko razveselijo moji otroci. 

Kaj vas najbolj ujezi?

Tudi ujezijo me lahko najbolj moji otroci ...

Po čem želite, da bi si vas ljudje zapomnili?

Ne vem, morda po kakšnem stihu ...

Nam zaupate nekaj, kar niste še v nobenem intervjuju?

Nikomur še nisem zaupal, da nimam psa.

Kdo je Vlado Kreslin?

Ga še raziskujem.