Veljko Despot: Imel sem najboljšo službo na svetu!

Veljko, bili ste prvi novinar iz tega dela Evrope, ki je 1967 intervjuval Beatlese, nato ste jih še večkrat srečali, pošiljali so vam novoletne čestitke, vi pa ste osnovali jugoslovanski Beatles Fan Club, ki je potem ugasnil z njihovim razpadom. Kako v retrospektivi vidite zgodbo z Beatli, kot velik oboževalec, novinar in potem tudi kot urednik v glasbenem poslu, ki je Jugoslaviji predstavil ta svetovni fenomen?

Izkušnja prvega srečanja z Beatlesi leta 1967 je trajala dva meseca in pol, od januarja do sredine marca tega leta, ko sem vsak dan prihajal pred EMI studio na Abbey Roadu v Londonu, da sem jih srečal, kjer so takrat snemali novi album. Sčasoma smo se začeli pogovajati, nato pa so me ob dveh obiskih tam spustili v studio št. 2, kamor me je odpeljal George Harrison, in naredila sva intervju. Čas je potem pokazal, da je to bila plošča Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band, ta dogodek pa je v marsičem zaznamoval mojo kariero. Takrat sem imel 18 let in sem bil prvič na potovanju dlje od Trsta. Dobesedno sem uletel v londonske "swinging sixties" (poskočna šestdeseta), center kulturoloških sprememb zahodne civilizacije druge polovice 20. stoletja. Videl sem prve prodajalne plošč, obiskal sem prve rock koncerte, na Carnaby Streetu sem videl noro novo modo, srečal Beatlese ... Domov sem se vrnil s prvim novinarskim izdelkom – reportažo s snemanja novega albuma in intevjujem z Beatlesi. To je bil in ostal edini intervju, ki so ga dali novinarju iz srednje in vzhodne Evrope. Če se ne bi vrnil s par fotografijami, na katerih sem z njimi, mi doma nihče ne bi verjel. Tekst so objavili aprila v zagrebškem Plavem vestniku, dali pa so mi celo stran, kar je bilo takrat veliko. V novinarstvu pa sem potem ostal še dolgo, dokler se sredi 70. let nisem posvetil diskografskemu poslu. Z Beatlesi sem bil ves čas v stikih, od osnovanja uradnega Beatles Fan Cluba v Zagrebu leta 1968 do rednih obiskov njihove založbe Apple, pa do njihovega razpada ter osebnih intervjujev leta 1969 in 1970 z Ringom, Georgeom in Johnom, McCartneyja pa sem z Wingsi gostil, ko so imeli leta 1976 koncert v Zagrebu. Kasneje sem se z njim še velikokrat srečal, saj sem pri Jugotonu izdajal tudi njegove samostojne albume.

Kot novinar ste delali tudi intervjuje s skupinami Pink Floyd, The Rolling Stones, Led Zeppelin, The Who, George Martin, Marc Bolan – kaj se je takrat motalo po glavi človeku, ki je bil sprva oboževalec in potem začel z njimi sodelovati in jih predstavil celotnemu tržišču, kot "okno v svet", v nekdanji Jugoslaviji?

Seveda občutiš vznemirjenje ob vsakem takem srečanju, a to sem vedno doživljal z veliko spoštovanja in sem se maksimalno dobro pripravil na intervjuje in kasneje poslovne razgovore in bil pogosto presenečen nad ljubeznivostjo in preprostostjo tistih največjih in najbolj znanih umetnikov. Imel sem veliko spoštovanje njihovega dela in sem to jemal kot privilegij in dolžnost, kot urednik za tuje izdaje v največji diskografski hiši v teh prostorih, kako sem izbiral njihova dela za objavo pri nas.

Kako vidite relevantnost in bistveno vlogo Jugotona glede na ostale izdajateljske hiše v regiji (RTV LJ, Suzy, RTB)?

Jugoton je od samega začetka prednjačil pred vsemi, ne samo v Jugoslaviji, temveč v celi jugovzhodni in srednji Evropi s svojo veličino, neprekosljivim katalogom in kakovostjo izdelkov. To lahko občutite tudi na sijajni razstavi Vzhodno od raja, ki po Zagrebu in Beogradu zdaj gostuje v Bistri pri Vrhniki. To je bila daleč največja izdajateljska hiša v tem prostoru, v kateri sem dvajset let skrbel za tuje izdaje. Po osmih letih novinarstva, ko sem pionirsko promoviral svetovno glasbeno sceno, se mi je zdel pravi izziv, ko sem dojal, da lahko še bolj odškrtneš vrata sveta in omogočiš, da se na teh prostorih končno lahko objavljajo plošče, o katerih sem do tedaj samo pisal v časopisih in jih predstavljal na radiu, kasneje pa na televiziji, saj so bile prej za nas nedostopne. Sčasoma sem Jugotonu priskrbel pogodbe s številnimi največjimi diskografskimi hišami na svetu, saj smo prodali okoli milijon in pol tujih albumov na leto. Vodile so me umetniške in komercialne vrednote, ki so takrat veljale v skladu s pravili  poslovanja v licenčnih odnosih. To so bile založbe, kot so EMI, RCA, Warner Music, Decca, Island, Virgin, Motown, BMG, Chrysalis in mnoge druge. V nekem trenutku smo jih imeli več kot sedemdeset!

V Jugotonu sem objavil veliko število, na tisoče in tisoče tistih najboljših plošč, ki sem jih izbral za to ne prav veliko tržišče, kar je bila zagotovo komercialna in umetniška smetana. Na začetku to niso bile velike naklade in uspehi, razen posameznih singlov. A od mojega prihoda leta 1974 sem vztrajal pri objavljanju albumov, ustvarjanju kataloga Beatlesov, Elvisa, Stonesov in drugih največjih imen, promoviranju in objavljanju umetnikov, tudi tistih, katerih prve albume smo slabo prodajali, npr. David Bowie, U2, Elton John, Eurythmics, Queen itd., ker sam vedel in vztrajal pri tem, da so tega vredni. Po nekaj letih so se njihove plošče pričele prodajati tudi v več kot sto tisoč primerkih. Da sem si kot urednik lahko to privoščil, pa sem vedno poskrbel, da sem imel tudi komercialne uspehe z imeni, kot so Boney M, Moody Blues (Night in White Satin) ali npr. popularna pesem Paloma Blanca.
 

Za katere glasbenike, poleg Beatlesov, ste osebno najbolj ponosni, da ste jih dobili in izdajali njihovo glasbo v Jugotonu?

Glede na to, da smo imeli ob našem zenitu v ponudbi tričetrt svetovne produkcije, kar je bilo brez primere v svetu, med njimi največje in najbolj pomembne umetnike in njihove izdaje, se mi zdi nemogoče koga izpostaviti. A bom to naredil z Davidom Bowiejem. Mukotrpno sem izdajal njegove albume vsa svoja leta pri Jugotonu, čeprav so mi ves čas nasprotovali, ker se pri nas ni dovolj dobro prodajal, a le do albuma Let's Dance. Izjemno sem ga cenil in spoštoval njegovo delo. Kljubovalno sem objavljal tako njegove albume kot single, saj sem od njegovih zgodnjih let vedel, da gre za enega najbolj intrigantnih umetnikov v popularni glasbi in kasneje v obči kulturi našega časa. Neznansko sem si želel, da bi prišel k nam in imel koncert, kar mi je uspelo, ko sem ga leta 1990 v New Yorku pregovoril, naj ima namesto Dunaja koncert na stadionu v Zagrebu. Prišlo je 55 tisoč ljudi in David je bil presrečen.

Videli smo vas na fotografijah z Beatlesi, Bowiejem, Queeni, Tino Turner itd. Katero srečanje vam je najbolj seglo v srce, koga se spominjate z največ čustvi?

Vsekakor vsa srečanja z Davidom Bowiem, ki je bil izjemno prijazen in šarmanten, neverjetno zanimiv sogovornik s širokim zanimanjem za kulturo in druga področja. Ko je prišel v Ljubljano, me je, zanimivo, takoj vprašal za zgradbe arhitetka Plečnika. In seveda moje dolgoletno druženje s skupino Queen, saj sem s člani do danes ostal prijatelj.

Osebno se mi zdi super, da se t. i. "boljša preteklost" predstavi tudi mlajšim generacijam. Gledate na te čase z nostalgijo, kakšni so vaši občutki o teh časih, od 60. do 90. let, ko je vse še nekaj pomenilo, plošče so se kupovale in glasba ni bila pretežno v digitalnih formatih in se ni poslušala na prenosnih telefonih?

Časi so bili takrat povsem drugačni in danes sta popularna glasba in pop-rock kultura zmarginalizirani. Mislim, da današnja glasba nima mesta niti vloge, kot jo je popularna glasba imela nekoč. Vse spremljam, ker imam glasbo pod kožo – to se pri meni ni prav nič spremenilo! Tudi danes je veliko sijajnih glasbenikov, tako po svetu kot pri nas, toliko, kot jih prej morda ni bilo. Tehnična in produkcijska sofisticiranost sta se povzpeli v nebo, s čimer pa sta se odlepili od tal in tako oddaljili od glasbenega in avtorskega bistva. Poslovna etika v diskografskih hišah pa se je povsem odmaknila od tistega čudovitega kreativnega naboja radovednosti, morda celo naivnosti, a hkrati silnega entuziazma in ljubezni do glasbe, ki je v mojih časih poganjala to industrijo. Zadnja desetletja se je zapletla v cifre, hkrati pa se tudi ni pravočasno prav dobro znašla v novem mediju svetovnega spleta.

Vinil je v preteklih letih v Veliki Britaniji doživel preporod in je potolkel rekorde prodajanosti na fizičnih nosilcih. Se vam zdi, da je to "hipsterska" stvar, da je to moderno, ali ljudje res plošče poslušajo več kot pred leti?

Plošče se v novejših časih res vse bolj poslušajo, potem ko so izginile s pojavom zgoščenk, a ne verjamem v resnejši povratek vinila, razen tistih, ki obnavljajo ali dopolnjujejo svoje domače diskografije, saj so zdaj v letih, ko si to lahko privoščijo.
 
Dobili ste nagrado porin za življenjsko delo. Kaj vidite kot svoj življenjski uspeh, kaj vam največ pomeni v karieri?

Vem, da sem živel v srečnih časih, ko je nastala pop kultura, v času, ko je popularna kultura veliko pomenila, jaz pa sem imel najboljšo službo na svetu!