Mladi 'prešern' Vazz: Glasba je velik del mene, vedno znova me izpolnjuje, navdihuje in preseneča

Če se je slovenski rep, sicer v angleščini, začel s komadom Hamlet's Rap, kaj meniš o tem, da po svoje nadaljuješ nekaj, kaj je nekdo, ki ti je pravzaprav najbližje, začel kot nekakšen pionir?

Meni se zdi, kot da bi mi taisti pionir podaril pero in mi rekel, naj z njim pišem. Pišem svojo zgodbo in stopam po svoji poti. S pomočjo peresa mi je dano vse, kar potrebujem, da začnem pisati in odkrijem svoj slog. Vsekakor pa je ostalo nekaj črnila še od prejšnjega lastnika. 

Kakšen je Vazz slog, težko je reči, da si "old school", saj gre za nekaj povsem svežega, predvsem tvojega. Zdi se, da si zelo dober opazovalec, glede na to, da se zdi, da je ob še ne polnih 20 letih tvoje poznavanje zadev dokaj bogato in široko – kakšno filozofijo imaš za vsem skupaj?

Ne bi se rad preveč definiral. Poudarek dajem besedilom, saj izviram iz poezije. "Old school" mi je sigurno pokazal moč sporočilnosti in same interpretacije besedil (slog repanja, podajanje besedila). Poskušam ustvarjati izven okvirjev in to predstaviti na unikaten način. Izbor glasbenih podlag imam dokaj raznovrsten, kar tudi prispeva k raznolikosti in odprt sem za različne (žanrske) smeri glasbe same. Predstavil bi rep na področjih, kjer bi bil dobrodošel, ne le v hip-hopu. Poslušalec, bolj kot opazovalec. Zame sta bogat besedni zaklad in znanje pomembnejša od videza in obnašanja. Vedno se poskušam kaj novega naučiti in to kasneje tudi uporabiti v življenju ali v pesmih. Moje edino načelo v tej umetnosti je: Veš, poet, svoj dolg?

Si res poslušal Murata in Josea? Koga še, od domačih in tujih? 

Sem, še vedno znam na pamet pesem Od ljudi za ljudi. Rep sem odkril relativno pozno, a sem ga zato v toliko krajšem času skušal preučiti od začetka do konca in nazaj. To je seveda nemogoče (smeh). Vedno znova odkrijem nov album, ki ga "moram" poslušati ali novega izvajalca, ki mi je tuj. Na domačih tleh me je v mladosti zaznamoval Zlatko, iz tujine pa mi je pokazal pravo ljubezen do repa Nas.  

Na You Tubeu je tudi nekaj spodobnih "freestyle" bitk, v katerih si precej pokopal nasprotnike, četudi morda nisi vedno šel naprej, ker so imeli nekateri prednost domačega terena. Koliko si se pripravljal na te dvoboje, gre za svojstven "skill", ki se ga najbrž da izpiliti? Te freestyle sicer še zanima ali si ga imel bolj za "vajo"?

Posnetki teh bitk mi niso ravno najbolj pri srcu in bi jih najraje kar zbrisal (smeh). Vem, česa sem trenutno zmožen, a prav zaradi teh izkušenj sem danes, kjer sem. Nisem v vseh blestel in prav to je čar freestylea, da v trenutku, ki ti je dan, pokažeš svoj "skill". Domač teren ali ne, sam iskreno še nisem bil zadovoljen s freestyle dvobojem, so pa vsi ti spopadi pripomogli k učenju in spoznavanju te veščine. Vmes tudi dolgo nisem uril jezika, kar se je seveda poznalo. Zadnje čase temu posvečam več pozornosti. Vaja dela mojstra, da ti kilometrino in samozavest. Brez tega ne gre. Vsi vemo, da najboljši freestyle nikoli ni bil ujet v objektiv ali zvočni posnetek. Sigurno se bom še kdaj udaril v freestyleu, a to ni moja primarna sposobnost, to je za redke.

Kaj pa trap, ti "sede"? Spopularizirali so ga Kamničani Matter, nekaj drugih pa jih skoraj identično kopira, kar je po svoje smešno ...

Sam ga ne poslušam pogosto, sploh pa ne definiram vseh novosti kot trap. Trap je pravzaprav bolj stvar, ki zadeva produkcijski svet. Nato se v interpretaciji razlikujejo različne variacije. Zame je lahko trap vrhunski, če mi predstavi sporočilo, dober flow in najvažnejše – dobro besedilo. Ne poslušam "mumble" repa, niti ga ne razumem. Dobesedno (smeh). Všeč so mi različne alternative. Glasba se razvija in to popolnoma razumem, tudi sam iščem njene še nedotaknjene predele. Če mi je določena stvar všeč, jo bom poslušal, če mi ni, je ne bom. Preprosto. Že dejstvo, da je nekdo nekaj ustvaril in za tem stoji, je spoštovanja vredno. Vsaka kritika, ki ni konstruktivna, me ne zanima, saj se že na vsakem koraku srečujemo s sovražnim govorom. 

V skladbi Young Prešern razložiš marsikaj, od osebnih zadev do poklona našemu največjemu pesniku, zadeva je bila dokaj dobro sprejeta ... 
 
Res je, nimam kaj dodati. Prešeren je večni romantik, ki v bralcu vzbudi občutek razumevanja in ponosa. Name je imel velik vpliv in pesem je nastala prav zaradi srečanja z njegovo poezijo v gimnaziji. 

V videospotih že od zanimivo "naredi sam" črnobelega Genocida, pa genialno animiranega Young Prešerna, pa vse do profesionalno posnetega Pabla, v katerem ti je zaigral Primož Pirnat, ves čas napreduješ. Zdi se, kot da z načrtnim minimaliznom dosežeš maksimalen učinek, je to premišljeno ali greš "go with the flow" z režiserjem?

Vsekakor se sčasoma pozna tudi napredek. Vse se je tako hitro odvijalo, da najprej nisem niti razmišljal o vizualnem aspektu, sedaj pa vedno bolj. Predvsem opažam, kaj se lahko z videospotom doseže in kako se da gledalca sporočilno nagovoriti in pritegniti njegovo pozornost. Zato še vedno pravim, da je vse to le začetek. Pri Genocidu sem želel "surov" izgled in zvok, za genialno animiranega Young Prešerna pa sta poskrbela Voranc Kumar in Marisa Žele, ki sta odlično opravila svoje delo. Priganjal nas je čas, potem ko se komada skoraj pol leta sploh nisem dotaknil. Pablo je zgodba zase. Emocije, prepletene s sporočilnostjo pesmi, vrhunsko igralsko dovršeno interpretira Primož Pirnat s svojo mimiko in absurdom. Za celotno zgodbo sem združil moči z mladim talentom Matejem Simčičem, ki je tudi režiral, del ekipe pa sta bila tudi lučkar Bor Kiswarday in direktor fotografije Miha Belcijan. Proces ustvarjanja je bil nadvse sproščen in zabaven. Pristop k delu je resen, umetniško poskušam izvleči kar se da, vedno sem odprt za nove ideje in predloge, saj verjamem, da več glav več ve in to mi je tudi pomagalo pri vseh projektih.

V komadu Pablo, govoriš o Pablu Escobarju, hkrati pa se dotakneš materializma, socialnih tem in še česa ... 

Pesem se dotakne obeh skrajnosti, tako bogastva kot revščine, ki ju v materialističnem in potrošniškem svetu srečujemo iz dneva v dan. Zdi se mi pomembno, da ljudje ne pozabijo na stvari, ki so nam dandanes samoumevne, na malenkosti in deljenje. V drugi kitici namenoma banalno pretiravam v bahanju z materialnimi dobrinami in imetjem, kar zame odvzame odtenek resnosti in vsemu skupaj doda komično noto. Navdih za to je rodila sodobna glasbena podlaga Jureta Plesiča, ki vsebuje novodobne elemente. Ob njej je nastalo tudi besedilo, par mesecev kasneje pa tudi videospot. Vse skupaj deluje, zveni in izgleda kot celota, kar se mi zdi pomembno.

Sodeloval si z Emkejem, najbrž se s kom, koliko ti pomenijo take ponudbe, koliko ste povezani na rep sceni, se družite, žurirate, vas starejši kolegi v redu sprejemajo kot mlade prihajajoče generacije? 

Sodelovanj in poznanstev je vedno več in vsekakor so v večini primerov dobrodošla. Emkej je eden prvih, ki so mi dali zagon, me povabili na album in me s tem dodatno motivirali. Dali so mi možnost, da pokažem svoje delo. So ljudje, ki pravijo da slovenska rep scena umira, za druge je na vrhuncu, za tretje v porastu, tako da mislim, da je njena moč in povezanost za vsakega posameznika drugačna. Zame se je vse skupaj tako hitro odvilo, da je zabrisana črta med mano, ki nastopam in mano poslušalcem. Še vedno sem najraje v prvi vrsti na koncertu in repam tekst, ki ga poznam in slišim že stotič. Večina me je sprejela dobro, nekateri slabše. Tisti, ki so me sprejeli, vidijo, da nisem "spet še en" kvazi rimoklepač, ampak nekdo, ki ima močno željo, strast in voljo do tega dela. Družimo se, ko je priložnost (na rep dogodkih), z nekaterimi pogosteje kot z drugimi. Vedno zažuramo kot se spodobi in z vsakim dogodkom tudi krepimo odnose. Na prvem freestyle battlu nisem poznal nikogar, bil sem kot tujec, z vsakim naslednjim pa sem bil bolj domač. Vedno sem izvajalce podprl in vedno jih bom, ne le z nakupom zgoščenke, majice, karte, ampak tudi s pristopom in pohvalno besedo ali konstruktivno kritiko. Človek se mora angažirati in iskati svoje mesto v svetu, saj nič ne pride samo od sebe. Z medsebojno podporo se scena ohranja in gradi. 

Kako kaže z albumom, že pred leti si ga napovedoval, si zdaj že kaj bližje, načrti?  

Vprašanje za milijon dolarjev (smeh)! Tokrat ne bom nič obljubljal, ker ko sem zadnjič izustil "plata pri 18. letih" sem jih poslušal še dolgo in še danes jih. Tudi sam sem prevrtel nazaj posnetek in se smejal moji prepričanosti, saj nisem vedel, kaj vse tak projekt zahteva. Minevata dve leti in še vedno lahko rečem samo "bo, ko bo". Pred mano je matura, ko z njo opravim, se bom lahko glasbi posvetil bolj kot kadar koli prej. Ne mudi se mi, ker ne želim več delati stvari na pol in ker se želim projektu res posvetiti v celoti, ter v časovnem obdobju, ki bo karseda neprekinjeno. Zaenkrat živim po principu "go with the flow" in se ne obremenjujem s preteklostjo, niti prihodnostjo, ampak poskušam izkoristiti vsak dan posebej. Glasba bo, ne glede na vse, kar bom delal v življenju, velik del mene. Nekaj, kar me vedno znova izpolnjuje, navdihuje in preseneča.