Vampire Weekend so morda ustvarili svoj najboljši album

Vampire Weekend - Only God Was Above Us

Na prejšnji so že skoraj šepali, na novi pa so spet izvrstni. Vampire Weekend dobesedno sodijo med najbolj baročne indie-pop zasedbe. Za njihov izraz, nasičen z ducatom prepoznavnih glasbenih vplivov, sta značilni še dve ključni socio- ali biografski postavki. Vampire Weekend je zasedba privilegiranih intelektualcev, ki izhajajo iz srednjega ali višjega srednjega družbenega sloja z ameriškega severovzhoda. In ker gre za newyorško klapo navideznih prevzetnežev z židovsko, indijsko, nemško in kolumbijsko rodovniško mešanico, tudi njihova glasba, čeprav izhajajoča iz folk zasnov, na srečo nikoli ni niti dišala po countryju, temveč je tega kvečjemu karikirala ali pa se mu preprosto izogibala. Kmalu bosta mimo dve desetletji od prvih uspehov Vampire Weekend, ki so spričo dosledne skrbi za aranžmaje in uporabe raje analognega, se pravi, prej organskega tipa zvočne produkcije posrečeno pristali celo med glasniki hipsterskega gibanja. In to kljub temu, da njihov največji hit ostaja umetelen, a harmonsko neznaten ska komad A-Punk (2008).

Vampire Weekend so na Only God Was Above Us za krepak odtenek bolj romantični kot kadar koli prej. Zato pa so v verzih še bolj kritični, kot smo jih bili vajeni. Še vedno se ne pustijo, ko gre za delno podrejenost pop eksperimentom, hkrati pa jim rokerskih, karibskih, anglolskih, brit-pop, mavretanskih, andskih in kletzmer navdihov ne zmanjka. V tem smislu tudi njihova cinično-optimistična lirika spet izstopi kot osvežena. Najbolj ljubek je zaključek refrena uspešnice Classical, ki s podčrtanim kitarskim tremolom veselo spomni na njihove angleške sodobnike Arctic Monkeys. Distorzični vrhunec komada z blaznim saksofonom in njegov sklep je nemara najboljše, kar so Vampire Weekend posneli v minulem desetletju. Sorodno presunljivo dramatično izzveni tudi balada Pravda. Obe pesmi sicer na diskreten način osvetljujeta zgodovinsko potrjeno klasično etično držo – ter razočarajoča razlitja le-te, sprevržena v spore in naposled v vojne. Nežnost prelepega songa Capricorn se prav tako dosledno zavihti v kratkotrajno zvokovno trombo. Sijajno je izveden komad Mary Boone, ki mu pseudo-gregorjanska zborovska spremljava zelo pristoji, enako kot tudi sporadični prevzetek ritmične sekvence iz sanjave funky klasike Back 2 Life angleških Soul II Soul. Na albumu večkrat v ospredje stopi odlična spremljava s klavirjem, ki jo še posebej skrbno odigra frontman zasedbe Ezra Koening. Za malo zaključno epiko z naslovom Hope še vedno mladostno navdahnjen Koening trdi, da skrbno pri Vampire Weekend še vedno pomeni vse prej kot sterilno. Vampire Weekend so še enkrat spontano potrdili namero, da ostanejo zvedav in predvsem za radovedno študentarijo intriganten bend, s tem pa ljubljenci vseh, ki so do konca namenjeni simpatizirati s pop alternativo.

Ocena: 4