Šifrerjevi ustvarjalni mehurčki še kar naprej žuborijo

"Letošnje leto je očitno namenjeno obletnicam, zdi se mi, da starejši ko sem, več jih je, saj se vedno najde še kakšna," nam je v smehu povedal Andrej Šifrer, legenda domače kantavtorske scene, ki je 1. maja dopolnil 67 let.

Sivolasi "lipicanec", kot se je vrsto let nazaj samoironično poimenoval, je marca letos veliko praznovanje 40-letne "norosti" kronal z razprodanim koncertom v ljubljanskem Cankarjevem domu. Na koncertu v kranjskem Kieselsteinu pa bo poleg Tine Marinšek posebni gost tudi izjemni blues glasbenik Eugene "Hideaway" Bridges.

"Eugene je igral z Deanom Rossom, mojim klaviaturistom, ki je bil producent albuma Nove pravljice za otroke in upokojence, Dean pa mi je vedno pripovedoval o njem. Po svoje sem vedno imel malce črno dušo, Eugene pa ima vrhunski vokal, hkrati pa je tudi odličen kitarist, petkrat je bil nominiran za grammyja v blues kategorijah. Ker se je izkazal za zelo nezapletenga, prihaja sicer iz Houstona v Teksasu, od koder je priletel tudi zdaj, nato pa ima čez štiri dni že nastop v New Yorku. Skupaj igrava Zoboblues in Springsteenov Fire (Peče), ter še nekaj drugih. Naučil se je Zoboblues v kvazi slovenščini, saj se rad maksimalno potrudi. Moram pa reči, da so me na vaji spet spreletavali mravljinci, saj me navduši vedno znova in znova. Dejstvo je tudi, da se mu pri njegovih 150 kilogramih kar malo šibijo kolena, s katerimi sočustvujem," je o posebnem gostu razložil Andrej.

Šifrerju bo kranjski župan Matjaž Rakovec na koncertu podelil tudi prešernovo plaketo za dolgoletno glasbeno ustvarjanje in zasluge na kulturnem področju. Sicer pa pravi, da mu je pred domačim občinstvom lepo igrati, kot umetniku pa se mu ves čas po glavi podijo misli in ideje, iz katerih lahko nastanejo nove pesmi, ni pa nujno.

"Doma je fajn igrati, ker več kot polovico občinstva poznaš, vse skupaj pa deluje kot malo večja dnevna soba. Pred 35 leti smo se šli Živ žav, kjer pa se bolj kot kaj drugega spominjam, kako smo se morali znajti z organizacijskimi stvarmi, saj sem bil tam bolj organizator kot pa nastopajoči. Četudi so bile pobude, da bi to ponovili v novi preobleki, pa se mi zdi, da se je čas in duh Živ žava izpel. Kot avtor vedno slišim, kaj bi se še dalo narediti, saj sem dober poslušalec in opazovalec. Telo, olupek, se utrudi in posuši, duša pa ostaja enaka, igriva, pripravljena prenesti iz oblakov v črke, note ... Še vedno me žgečkajo stvari, razmišljam, kako bi cel oblak misli, dal v epruveto, ki se ji reče pesem. To je prava umetnost in to me ne bo nikoli minilo. Ni nujno, da bodo vse moje misli prišle do ljudi, lakota pa tem, zapisu nečesa abstraktnega v realno, pa vedno ostaja. Če si ne zapišeš, lahko za vedno izgine, včasih so bile to beležke ob postelji, zdaj pa imamo za to prenosne telefone. Včasih je to stavek, včasih pol ali tričetrt pesmi, za katero pa ni nujno, da jo bom izdal. Zdravje služi in, ja, mehurčki kreativnosti še vedno žuborijo," nam je še zaupal Šifrer, ki kljub slabi vremenski napovedi, ob 20. uri obljublja dve uri največjih uspešnic v pokritem letnem gledališču gradu Kieselstein.