'Tu smo igrali leta 1982, ko nas v Bosni še nihče ni poznal'

Že vrsto let živite v Zagrebu, kako da ne v Sarajevu?

Živim v Zagrebu, a sem tam večinoma med tednom, saj za vikende igramo z bendom, tako se med tednom družim s sosedi, kjer smo vsi zmešani, različne narodnosti in se počutim dobro in lahko skupaj pečemo na žaru (smeh). Ceneje mi je živeti v Zagrebu. Moja mama je lani za vedno odšla, živela je v Sarajevu, kjer imam še vedno stanovanje, a sem zdaj tam manj, odkar mame ni več. Sicer pa si danes lahko prek spleta povezan povsod po svetu in ni vedno pomembno, da si tudi fizično prisoten, svet se je zahvaljujoč temu precej zmanjšal.

Nekje si izjavil, da si potreboval kar nekaj let, da se te je spet kaj dotaknilo in da si spet zajokal ob kakšni človeški, vojni katastrofi, je bilo treba proč od tega, od vojne, ali vas je v Zagreb vodila ljubezen?

Tisoče let smo živeli v gozdovih, lovili živali, nabirali pridelke, to imamo v svojih genih. Človek se niti ne zaveda evolucijskih mehanizmov, ki te v takih situacijah izključijo proč od čustev in zdravega razuma, možgani pa imajo varovalko, sicer bi končal v norišnici. Ta varovalka te naredi precej močnejšega, tršega, saj moraš v takih situacijah ostati pokončen, da te ne zgrabi panika. Zase niti nisem vedel, da imam to v sebi, da sem lahko na nek način hladnokrven, da sem v določenih primerih lahko ostal miren, da na koncu sadiš zelenjavo, kilometre daleč nosiš vodo ali drva, kar sem v tistem času počel s prijatelji. Kot jamski človek in po mesecu začneš plavati v tem, kot da je od vedno tako, a se v nekaterih stvareh spremeniš kot tudi tvoji možgani. Kot adrenalin po koncertu, ko se ti preklopniki ugasnejo, empatija, sočutje, žalost, ko je okoli tebe nesreča, se to v tebi ugasne, sicer bi te ugonobilo. Zaradi PTSD-ja potrebuješ leta, več ali manj, da spet kaj začutiš, da se gumbi spet začno prižigati.

Zgodovina Zabranjenega pušenja se je začela v 80. letih, imate skupne korenine, a na neki točki smo dobili dve zasedbi, kaj je bilo to, karma, usoda ali nekaj drugega?

Veste kaj, skupina ni kot zakonska zveza. Dostikrat ne obstaja niti pogodba, prej je nekakšen dogovor, kako narediti svet boljši, življenje bolj zabavno in zanimivejše. Časi se menjajo, ljudje se menjajo. Občinstvu je to včasih težko razumeti, danes ljudje živijo dokaj udobno, civilizirano, vojna pa je seveda "big bang", trenutek, za katerega nihče ne ve, kako bo reagiral. Nekdo pobegne, nekdo se ustraši, nekdo se bori, nekdo najde priložnost za zaslužek, nekdo vidi grozo. Ne moreš predvideti, kako bo, ko se kaj takega zgodi. V Sarajevu nikoli ni bil sporen odhod iz Sarajeva, ljudje so različno reagirali in ni jih za obsojati, kako se se odzvali na granato. Za bogokletno pa se smatra, če na tem gradiš neko politično ali umetniško kariero.

Je bila torej razlog za razkol politika, hinavščina?

Kaj pa vem, videl sem veliko ljudi, ni izključeno, da je v Sarajevu bilo tudi nasilje nad drugimi narodi, to ni bilo nepričakovano. Če pa ljudje pred vojno udobno, z letalom, odidejo iz Sarajeva, da potem govorijo, da so vedno bili pripadniki te narodnosti, ter za povrhu šikanirani in degradirani kot ljudje. Sarajevčani na te zadeve ne gledamo z naklonjenostjo. Take ljudi Sarajevo prezira. Sicer pa nisem tu, da sodim. Lepo je, kako je Ljubljana do zadnjega diha zdravila Boro Čorbo, da je imel neko spoštovanje in podporo. Nihče ni gledal na vse žalitve, ki jih je ta družba in država doživela z njegove strani. V Bosni pa so drugačni ljudje in gojijo drugačna čustva. Je pa tudi res, da Slovenija nikoli ni doživela takih travm kot Sarajevo in toliko žrtev, zato je razumljivo, da nekateri ljudje ne pozabljajo in so še dandanes globoko ranjeni zaradi takega odnosa.

Glasba podira vse meje, glasba združuje, verjamete, da glasba lahko spreminja svet, da lahko ruši sisteme, ali so tisti časi minili z družbenimi omrežji, "woke" in "cancel" kulturo ter podobnimi zadevami?

Mišljenje je tako, kot je rekel Bregović, da je "je v glasbi vse fino, ker mene itak nihče ne jemlje resno". S te strani glasba nikoli ni naredila revolucije, tudi med hipi gibanjem je šlo za upiranje sistemu, bilo je polno drugih razlogov kot zgolj estetskih. Vedno gre za kuliso dogajanja, v ljudskem gibanju se ne dogaja revolucija, temveč evolucija. Nismo kar padli v trenutek, ko je temnopolt moški postal predsednik ZDA, temveč je to nastajalo iz tisočev drugih zadev, kot most v Mostarju ni bil podrt z enim zadetkom, temveč s tisočimi malih, ki so ga počasi porušili. Take so tudi družbe, ki jih ne more zrušiti revolucija, temveč evolucija, kar so tudi prave spremembe. Z malo lopatko udarjamo v predsodke, ksenofobijo, v rasizem in podobno. Ženske nekaj časa niso mogle delati, pa smo to rešili, kot bomo tudi krizo z migranti. Ljudje niso na svetu zato, ker bi bili neumni ali samouničevalni. Slovenija je podprla tudi Kosovo, vse ostale države pa so šle na nož, zato so vas imeli za izdajalce. A Slovenci ste vedeli, da se to lahko zgodi vsakemu. Pametni ljudje.

Film Luči Sarajeva predstavlja 50-letno zgodovino Skenderije, slavne sarajevske dvorane, kaj vam kot slavnemu Sarajevčanu pomeni ta dvorana?

Športna dvorana v nekem mestu je pravzaprav začetek urbane kulture, kjer ima svoj hram. Igrali so se turnirji v malem nogometu, kjer je Bosna zmagala na evropskem prvenstvu, odprli pa so jo s svetovnim prvenstvom v namiznem tenisu. Sicer pa gre za precej "multipraktik" dvorano, saj je v tem sklopu tudi nekaj manjših dvoran, kjer so se dogajali koncerti. Pod črto pa je to bil tudi inkubator za vaje glasbenih skupin, kjer so bendi dobivali svoje termine za igranje. Sarajevo temu veliko dolguje, od Bijelega Dugmeta naprej, tako da imamo veliko srečo. Navdušen sem bil, ko je Srđan Perkić dejal, da bi naredil vzporedno zgodovino tako benda kot dvorane. Kot je dejal Kemal Monteno, "skupaj sva rasla, mesto, jaz in ti". Scena na koncu 80. let je bila dovolj velika in morda najboljša v Jugoslaviji. A dogajalo se je počasi, da je Sarajevo ujelo Beograd, Zagreb ali Ljubljano, ki so bili vsi krepko pred nami. Z Olimipiado pa se je naredil velik korak v športu in kulturi, tako da smo imeli srečo, da pobiramo sadove, kar so naši starši ustvarjali skoraj 30 let, ko so gradili vso infrastrukturo, ki je Bosna prej ni imela. Drži pa tudi, da je leta 1945 okoli 80 odstotkov prebivalcev bilo nepismenih.

Lansko leto je minilo 40 let od zimskih olimpijskih iger leta 1984, kaj vas je spodbudilo k pisanju scenarija za ta film, pravite, da je vaša biografija v bistvu vaše pesmi?

Kot mulci smo veliko poskušali biti pametni, da bi pisali globoko poezijo kot Morrison ali Baudelaire, a enostavno se nam ni izšlo. Bili smo premladi, da bi bili pametni ali premalo izobraženi, da bi bili taki esteti, da bi ustvarili visoko umetnost. Tako smo teleskop obrnili v svojo ulico, dvorišče, potem pa je stvar začela funkcionirati. Ko smo začeli govoriti o svojih življenjih, so nam ljudje začeli verjeti. Dober odziv od sarajevskega občinstva, ki je precej težavno in zahtevno kot pri vas na Metelkovi. Videli smo, da ta formula daje avtoriteto, da govorimo svoje lokalne zgodbe, za katere smo potem ugotovili, da so univerzalne, kot so nam povedali tudi starejši kolegi.

Koncept "izštekanih" je moderen že dobrih 30 let, spomnimo se Nirvane ali Pearl Jama iz časov MTV-ja, zdaj je prišel tudi čas, da to naredite vi, kako, zakaj zdaj?

Rambo Amadeus mi je, ko je bil mimo ta cunami "izštekanih", pred kakimi petnajstimi leti to idejo odsvetoval, češ to je za stare muzikante, ki ne morejo več stati na nogah. A to ni bil naš vzgib, naš motiv je bil prigoda v sarajevski kavarni, ko mi je šef sredi noči zavrtel lastno zapečeno zgoščenko z našimi pesmimi z B-strani singlov. Takrat me je spomnil na desetine dobrih pesmi, ki jih že dolgo nisem slišal in mi je osvežil spomin. Prešinilo me je, koliko imamo dobrih pesmi, ki jih ne igramo, četudi igramo tudi po tri ure, imamo preko dvesto pesmi. Skoraj 70 odstotkov pesmi nismo nikoli igrali na koncertih. To so pesmi, za katere nisem vedel, kako bodo sprejete, odločili pa smo se, da bomo to naredili, pa naj se zgodi, kar se bo pač zgodilo. Težko je reči, da bodo take pesmi zanimale ljudi, ki nikoli niso imele videospotov ali da bi se vrtele po radijih. Take se potem znajdejo na koncertnih seznamih. Zdaj pa smo v tej postavi odigrali preko tisoč koncertov, v vsakem primeru pa igramo preko 30 let, po petdeset koncertov na leto. A so bili vsi koncerti brez teh pesmi, igrali smo za množice. Kar mi je bilo po svoje žal. Ko pa sem se spet spomnil nanje, nikoli nismo nobene posneli samo zato, da smo jo posneli, dostikrat smo porabili nekaj let, da smo jih napisali s srcem in voljo. Ko smo jih prvič zaigrali v Sarajevu, nas je na treh koncertih na prostem brezplačno videlo okoli 50 ali 60 tisoč ljudi. Ljudje so bili navdušeni, kar me je presenetilo, sploh glede na tak repertoar.

Pesmi tako prevzemajo nekakšno drugo, nežnejšo, bolj poetično noto, kvaliteto?

Precej smo zreducirali instrumente, naredili smo drugačne aranžmaje, prej smo imeli vse, od godal, pihalcev, saksofonov, flavt, zdaj pa smo uporabili akustične instrumente, kot so orglice, violine in kitare. Skoraj vse smo s plošč prenesli v akustiko. V Zagrebu smo izdali prvo ploščo, v Ljubljani pa smo v disku FV igrali leta 1982, prej kot v Tuzli oz. ko nas v Bosni ni še nihče poznal.

Menda pred koncerti v Sarajevu niste mogli spati ...

Res je, trideset let sem pel, a nisem igral. Zdaj pa sem v situaciji, da delam oboje, kar je zame precej stresno, a smo vadili tri do štiri mesece, ko smo sestavljali ta program.

Štiridesetletnica zasedbe je za vami, kaj sporočate svetu v svojih šestdesetih?

Ne kaj dosti, spet se spomnim na tisto, da me "itak nihče ne jemlje resno", a za svoje občinstvo želimo narediti najboljše, kar se da, saj ljudje spoštujejo to, kar delamo. Njihovo spoštovanje moramo počastiti z dobrimi koncerti, da bodo ljudje na nas ponosni. Tukaj želimo igrati večinoma za ljudi, ki ne hodijo več na koncerte, saj gre za starejše ljudi, ki so nas prenehali slediti. Delamo stoječe triurne koncerte, ki pa niso za te ljudi. Na električnih koncertih je okoli 90 odstotkov mladih ljudi med 20. in 30. letom, čemur se precej čudim, a sem vesel. Tudi zato smo se odločili, da naredimo koncerte za sedeče občinstvo, za naše generacije, da posluša in uživa, ne nujno žurira, da v svojih glavah ustvarijo svoje videospote.