Tschimy kot Princ pobere vse pohvale in vsa priznanja

TSCHIMY – Princ

Genialno! Dokazov, da je moščanski pevec, avtor in multiglasbenik nemara najdragocenejša figura za relevantnost domače pop scene, res ne manjka. Mini album OS Human (Operacijski sistem Človek), izdan pred tremi leti, je potrdil Tscimyjevo pevsko spretnost, ki ji kanec eksotike služi res odlično. Brez pomislekov nam je na dlani, da gre za zelo bistrega in postavnega mladeniča z relativno suhim, a volumensko izjemno globokim glasom, predvsem pa, da je pevec nadvse prijazna, čutna, srčna oseba. Zato Tschimy še toliko bolj izstopa kot pesnik. Namreč njegove – ha, vsake toliko res kar kosovelovsko futuristične – rime odstirajo povsem nova poglavja v slovenski pop sferi. Zanimajo ga predvsem medosebni odnosi, toda ne tisti klasični, starošolski, brdavsarski ali celo šovinistični, ne. Tschimy prepeva o ljubezni in o hrepenenju v sodobnem okolju, pretežno v blogosferi. Tehnologija in naša percepcija le-te iz Tschimyjevih ultraromantičnih verzov zelo prisrčno in izjemno brihtno izpodrivajo oholost in plehkost naše pop-rock poetike, ki je, če se malce bolj zamislimo, dejansko skrajno tupa. Pri čemer Tschimy svoje pripovedi izvede tako perfektno in galantno, da ga brez zavor lahko razglasim za najbolj vestnega in marljivega prinašalca rož ali pač vsega dehtečega oziroma vsega, kar imajo omikane punce najraje. Na delu Princ se med pretežno plaho kitarsko vodeno skladenjsko dinamiko pletejo sproščene in zelo zračne melodije. Nedvomno gre za nežen indie-pop, ja. Tschimy s svojim navdihujočim petjem, in to z neverjetno ljubko nonšalanco, naokrog trosi elan in dobro voljo. Načeloma. Vseeno pa se avtor, sploh v zaključnem songu Prijatelj, ne pozabi zazreti proti lastnim napakam (v odnosu do simpatije). A tudi to svojo najbolj intimno stisko opiše odkrito in do sebe milenijsko in Z-generacijsko pošteno. V tem prekatu Tschimyjev album razumem celo kot terapevtski, medtem ko je za starejše (!) tudi kar zaznavno poučen. Čeprav je začetek celote Princ povsem nekaj drugega. V uvodnem in hkrati naslovnem komadu se Tschimy izpostavi kot naslovni lik, torej Princ. A se za Princa predstavi v sila grobem, malodane v hardcore modulu, seveda zvokovno prilagojenem izvedbi v domači spalnici. Tschimy že na začetku sebe razglasi kot odpadnika, s tem pa se pripovedovalec skuša ubraniti pritiskom ter s tem tudi očitkom ali pač zaušnicam, kakršne nam vsem urbana okolica namenja sleherni dan. A to še zdaleč ni vse. Kmalu se izkaže, da je prvi tris komadov v liričnem pogledu lahko opisal tudi kot bleščečo in skrajno zabavno hiphop, torej rapersko naracijo. S komadom Refleks avtor celo pomaha ubogajme kretenčkom, ki nagovarjajo natakarice. Tschimy brezobzirno sesuva prepotentno in puhlo (ljubljansko) šminkersko sceno, to je pozerje, ki jih opazuje od daleč, pa še marsikaj drugega. V komadu Trans nas opozarja: "Čez dan smo modeli funkcionalnosti, projekcije zlikanih podob, dišimo po vrtnicah in bankovcih, ugajamo družbeni dinamiki, zbudimo se zgodaj brez pripomb, pretvarjamo se, da nismo ranjeni". Kdo od naših raperjev se zna na tako eleganten način lotiti kritike modernega življenja ali pa okrcati materializem? Song Trans za nameček v svojem melodičnem jedru utripa ob krasno izvedeni basovski pumpi. Uptempovski komad v zavihkih nemara malce spomni celo na klasiko Everything She Wants proslavljenega angleškega dueta Wham!, priljubljenega v osemdesetih. Kasneje, to je sklop posnetkov Polikarbonat, Mah ter še pozneje Sizif, Fajn in Obrazi, ljubljanski nu-pop Princ albumsko celoto znova povsem sprosti in nadvse uspešno zapelje med neskončna prostranstva prijetne potovalne pop senzibilnosti. Ob tej popevkarski čutnosti pa Tschimy zadovoljno daruje še obilje slikovite dobrikavosti ljubljeni osebi.

Tschimyjev albumski prvenec Princ je slovenski album leta, in to dejstvo ni več diskutabilno.

Ocena: 5