Tretja kolaborativna etapa slavnega kitarista in aktivista Toma Morella

TOM MORELLO - The Atlas Underground Flood  

Pripisovati legendarnost Tomu Morellu je malce pretirano. Preprosto zato, ker je njegov matični ustvarjalni krožek Rage Against The Machine (in kasneje Audioslave) vrh popularnost dosegel le enkrat, na sceni pa ni vztrajal dlje kot desetletje. Zato pa debatirati o odmevnosti del in dejanj, tj. vplivnosti energičnega ameriškega kitarista, pevca, skladatelja in levičarskega aktivista, ni možno kar tako čez palec. Morello je in bo pomembna, malodane klasična figura na rockovskem prizorišču. Zadnji podaljšek tega statusa zaznamuje trilogija z naslovom The Atlas Underground – v korenu. Prvi od teh treh poglavij je album iz leta 2018, ki je poimenovan izvorno. Letos oktobra je Morello izdal zbirko songov The Atlas Underground Fire, pravkar pa še The Atlas Underground Flood. Koncept slednjega ni nič posebnega. Po vzoru hiphoparjev je tudi Morello v zasedbo za vsakega od songov povabil znana imena. Še več. Slog teh kompozicij je prilagojen prišlekom v Morellov studio. Navzven se zdi, da je tudi The Atlas Underground Flood podobna pikniku mlajšega upokojenca, ki okrog svojega ljubljenega ražnja zbere – in letno prešteje – svoje vnuke, se blago pobaha na račun že skoraj pozabljenih življenjskih zmag – in se vidimo ob letu osorej, adijo. Pa ni tako. Zadnja Morellova stvaritev je odlična poslušalska izkušnja. Tudi za tiste, ki na čelu nimajo izpisano besedo nepoboljšljiv estetski zgodovinar. Enako velja za glasboljubce, ki ob pojmu grunge nikoli niso nikoli onanirali. Zelo užitna bo celo vsem, ki jim je (bil) trši rock španska vas. Konstelacija dvanajstih glasnih up-tempo komadov je urejena z veliko mero okusa. Osnovna narativna ideja se sploh izpostavi. A nič zato. Morellovo žaganje ali relativno simplificirano soliranje zdaj ob robu indie popevčic, zdaj čez oster, čeravno malce preveč plastificiran drum’n’bassovski, je vse, kar izurjeno uho rabi, bodisi na dolgi vožnji bodisi od sobotno-garažni rabi obliča ali pač katerega koli drugega blekendekerja že. Kot zelo prepričljivega ocenjujem tudi nabor vabljencev. Če na šest tednov starem albumu Fire nastopijo celo Eddie Vedder, Bruce Spingsteen, Bring On The Horizon, Mike Posner, Chris Stapleton, Damian Marley itd., pa je Flood slogovno še bolj diverzificiran komplot. Komad Hard Times bolj kot rariteta potegne na Rage Against Machine, pri čemer sta za mikrofonom celo raper Jim Jones in globokoglasni bluesovski kroner Nathaniel Rateliff. Podobno zmerno agresivno izzveni instrumentalna I Have Seen the Way, ki ima na studijskem krovu Metalličnega Kirka Hammetta in Alexa Lifesona iz zdaj že ranjke progresivne rockovske oz. art-metal turbine Rush. Zabavni in sploh ne kičasti, pač pa veliko prej omamno leteči se mi zdita tudi indie pop uspešnici The Maze in The Lost Cause (vključuje ameriško zasedbo Manchester Orchestra). Enako velja tudi za zaključno, v kateri gostuje priljubljeni flamenco duo Rodrigo Y Gabriela. Ta naslovljena kot Warrior Spirit v podstati spomni, da si je entuziastičen kitarist Morello najbrž od nekdaj želel posnemati ameriško-špansko-francosko disco postavo Santa Esmeralda ter njihovo edinstveno disco priredbo klasike iz opusa Nine Simone Don’t Let Me Be Misunderstood. To izdano leta 1977 je 26 let pozneje v svojem filmu Kill Bill 1 uporabil tudi Quentin Tarantino. Hm? Morellova zadnja stvar je, je hiper-nostalgična, a je vseeno dobra.  

Ocena: 4