Torul: Pesmi kot žig občutij, ki so katarzično usmerjene v prihodnost

Sedmi studijski album, če ne štejemo kompilacije Teniversia, ste naslovili End Less Dreams. Koliko namerna je besedna igra neskončne sanje ali konec-manj-sanj? Se vam zdi, da živimo v času, ko so naše sanje in želje vedno bolj omejene?

Seveda je ta besedna igra namerna in očitna, saj želimo posredovati jasno sporočilo. Težko ga je sicer dobesedno na kratko, dobesedno, prevesti v slovenščino, ampak je verjetno sam po sebi v izvirniku razumljiv. Če malo opisno pristopim, v zadnjih časih čutimo še povečanje splošne zmede, odtujenosti ljudi, manj tolerance pri vzpostavljanju stikov, razmerij in več nekega individualizma, zaprtosti, kar ni vedno dobro, sploh v odnosih. Vlada splošna osebnoeksistencialna zmeda, ki se manifestira na različne načine, negotove razmere na vseh ravneh močno vplivajo na vse nas. Pomembno pa je, da se tega zavedamo, to naslovimo in ne pademo v ta vrtinec, saj tudi sami vplivamo na vso to dinamiko. In tako sledi naše sporočilo, da se potrudimo, da končamo čim manj sanj drugim, četudi posredno, to pa je pogosto stvar razumevanja in delovanja.

Prvi singel z albuma je Now I Die Inside, v kateri si sam prevzel vokal, pesem odraža tvoje notranje boje, krize, si v njo izlil zelo osebna čustva, kot npr. pri najbolj osebnih skladbah počne tudi Martin Gore iz Depeche Mode?

Da, vsebina pesmi je kar osebna. Opisuje oziroma obdeluje v resnici neko večplastno, brezizhodno in frustrirajočo situacijo, ki sem jo pred časom doživljal precej boleče in tesnobno, jasno pa deljena vsebina ostane v pesmi sami – ker so vpleteni ljudje, za katere mi je mar in nasploh ni niti primerno niti ni želja podrobno, konkretno in zunaj pesmi izpostavljati. Prav tako je treba vedeti, da je v pesmih veliko ustvarjalne svobode, ne gre za ravno dobesedno opisovanje, temveč žig občutij, tako pesem ni samo žalostna, temveč tudi katarzična, saj je vsebinsko usmerjena v očiščenje, prihodnost, osebno rast.

Vsak človek gre skozi različna obdobja v življenju, koliko je v tvojem primeru ustvarjanje, pisanje pesmi, proces celjenja ran?

Včasih gre res za to, odvisno od intenzivnosti obdobja. Kot glasbeni ustvarjalec se še najlažje izrazim skozi vsebino, zvok, pričaram razpoloženje, globino, študijo nekega trenutka. Ne samo lirično, tudi zvočno je tako zelo povezano, kaj želim izraziti skozi določeno celostno kompozicijo. Prepustim se, da me odnese.

Očitno smo spet pri 'trpljenju za umetnost', vseeno drži, da je človek, ki je v 'badu'', bolj ali boljše ustvarjalen kot sicer?

Imam prijatelja, s katerim imava veliko osebnih poglobljenih pogovorov. Omenjam zato, ker je hec, da sva si tu različna – ko je on v tem procesu, stanju, 'safru', ne zmore ne normalnega bioritma, ne prehranjevanja, kaj šele ustvarjati. Seveda govorimo o teh obdobjih intenzivnega doživljanja takih situacij. Po drugi strani se jaz rešujem ravno s poskušanjem vzpostavitve discipline, delom, gibanjem, ustvarjanjem. Priznam pa, da ni možnosti, da bi to v celoti vedno uspevalo, a vendar – trudim postavljati oporne kole, prek katerih se lahko postavljam nazaj na noge. Ustvarjanje je vsekakor del tega.

Bi rekel, da gre za 'break-up' album, za album razočaranja, hrepenenja, osamljenosti, katere teme so tokrat v ospredju?

Težko to zanikam, deloma je, ampak poleg tega gre tudi za spremljanje, doživljanje in absorpcijo tega, kar se dogaja okoli nas in z nami, kot sem že prej opisoval. Medkoronski ukrepi in splošna klima, v katere se specifično nočem spuščati, ker je to popolnoma druge vrste debata, so za vse pustili takšne in drugačne posledice – poznam tudi ljudi, ki so kot introverti celo uživali v tem miru, v smislu, da se je vse ustavilo. Prepričan pa sem, da smo vsi začeli mnogo več sami pri sebi procesirati, ugledali sami sebe tudi iz drugih vidikov. Osebno sem šel čez veliko, ne le eno, življenjskih sprememb in vedel sem, da sem v nekakšni spirali, kar je sicer morda tudi dobro, da sem bil primoran določene stvari naslavljati, ampak za to gre res ogromno energije. Čutim pa, da je taka faza lahko tudi zelo koristna, morda si upam reči napredovalna, ne gre pa čez noč.

Nesporna kvaliteta benda je, da ko ga človek zasliši, da ga takoj prepozna. Koliko izkušenj, brušenja, se ti zdi, je potrebnih, da se izkristalizira zvok zasedbe, da postane samo vaš?

Zelo veliko. Res veliko. Že samo pisanje pesmi in aranžiranje je izziv, če pa je v lastni domeni benda tudi produkcija in celostna zvočna podoba, govorimo o veliko fazah, ki zahtevajo veliko znanja in izkušenj, to je dejstvo. Prav tako je potreben tudi čas, dozorevanje v izrazu, neprestano raziskovanje, radovednost, igrivost in podobno. Če se deluje na tak način, je pogled v prihodnost zanimiv – ne zmanjkuje idej, saj se skozi delo in obdobja pojavljajo nove ideje, novi izzivi. Prav tako je po mojem mnenju pomembno konzumirati različne vrste glasbe, ne glede na lastni slog – to dodaja širino, omogoča združevanje ali dodajanje malih, a pomembnih osvežilnih elementov. Potruditi se priti do neke releativne magičnosti izdelka. Tak naj bi bil namen, ne zgolj produkcija pač še ene nove pesmi.

Pri domačih zasedbah, razen redkih izjem, se dostikrat opazi, da so z zvokom in tudi produkcijo, nekje v preteklosti ali vsaj 10-20 let za časom. Pri vas tega občutka ni, v čem je trik, da se temu uspešno izogibate?

V večini sem že zgoraj odgovoril na to. Dodal pa bi, ne v maniri golega kritiziranja, temveč bolj kot observaciji, da veliko glasbenikov vestno in lahko tudi kakovostno pili precej določen slog, ki je posledica pripadnosti, okusa, določenega žanra. Tu se lahko pojavi past, da pridemo do izdelka, ki je sam po sebi dober, ne prinaša pa nujno nekega občutka relativne svežine – relativne pravim zato, ker si ni zdravo domišljati, da odkrivaš vodo. Gre bolj za nagibanje k temu, da dodaš nekaj specifičnega, drugačnega, sebi lastnega. Imamo srečo, da je veliko oz. večina kritik novega albuma to pri nas tudi izpostavila, in to je za nas lepa nagrada. Ne pričakujemo in si ne domišljamo, da smo odkrili nek čisto novi žanr, želimo pa čim bolj prepoznavne identifikacije. Velikokrat nam dejansko kdo reče, "sem slišal pesem na radiu in takoj pomislil, da ste to vi."

Čigavo produkcijo, v svetovnem merilu, sicer najbolj občuduješ in zakaj?

Ravno v duhu prejšnjih odgovorov lahko rečem le, da je to meni skoraj nemogoče odgovoriti, ker imam močno glasbeno empatijo do zelo različnih slogov in jemljem vsak odličen izdelek kot mojstrovino zase, in to četudi mi kakšen žanr ni tako blizu – začutiš kakovost in vsebinsko dovršenost. Dal bom samo en primer, kot velik oboževalec zasedbe Ladytron me npr. fascinira, kako globoko lahko prodrejo nekatere njihove stvaritve, pa so produkcijsko – zvočno strogo hi-fi gledano precej umazane, nasičene, tudi prekomerno limitirane, torej, če poenostavim, nek vrhunski avdio inženir z drugačnim slogom bi se odločil za bolj čisto, produkcijo, kot je na primer slišano v večini sodobne mainstream pop produkcije. Ampak ravno tak muhast svojski pristop naredi v tem primeru posebno magičnost. Potem pa lahko omenimo tudi, sicer staro glasbo, albume dvojca Yello, ki so pa ravno skozi zelo hi-fi, crispy in popolnoma definiranim zvokom dosegli glede na takratne tehnološke možnosti in trende neverjeten zvok produkcije. Seveda mi je produkcijsko všeč lahko tudi kakšen moderni mainstream kot recimo The Weeknd, Miley Cyrus, Christine and the Queens ... Tega je zares veliko v različnih žanrih, seveda pa je na koncu odločilen tudi okus posameznika.

Koliko se zvok ali glasbeni izraz spreminja glede na razvoj tehnologije, tudi Depeche Mode ali Erasure so na začetku kariere zveneli drugače kot desetletja kasneje ali dandanes?

To je precej individualno. Kako se razvija posamezni producent, je na njemu (njej) samemu. Tehnologija se neprestano razvija, so pa določeni trendi usmerjeni v preteklost, na primer ponovni hype okoli analognih sintetizatorjev, ki imajo precej organski zvok zaradi drobnih napakic, če tako rečemo, nepredvidljivosti. Digitalna tehnologija pa je prav tako vedno boljša pri emuliranja tega. Sam jih sicer tudi mestoma implementiram v kompozicijo. Enako velja za druge zvočne procesorje. Dandanes je dostopnost opreme za produciranje glasbe neprimerljivo bolj dostopna, kot pred desetletji, zadostuje že povprečni poceni računalnik, ki ima nameščen software za produciranje glasbe (DAW). Tako na koncu odloča le znanje, izkušnje in seveda razvijanje sloga, izbira med toliko možnostmi. Sicer sem vedno bolj kot ne na tekočem z vsemi možnimi novostmi, vendar pa to ne pomeni, da dodajam vse novitete, hitro namreč nastane kaos, odmik od cilja. Najprej je torej faza raziskovanja, evaluiranja novosti, nato sledi filtriranje, kaj dejansko osebno pomeni koristna implementacija teh, in kaj bolj kot ne distrakcija. Vsekakor pa je skozi ta proces možno napredovati v zvoku, delo je v užitek, ko je dobro pokrito tehnično okolje in ko dosežeš relativno hitrost pri delu. Trenutno se ukvarjam tudi z novimi projekti, ki zvočno ne bodo imeli prav veliko s Torul. Na primer indie projekt Flamingo Revolt, prvi singel izide že predvidoma v maju in nato kasneje EP.

Kako gledaš na začetke s preloma tisočletja, ki so dokaj "hard techno", 12-inčni EP-ji, v primerjavi s tistim zvokom ste zdaj precej bolj poslušljivi in melodični?

Gre za čisto drug slog, pristop. Še vedno naredim kakšen techno, electro ali acid, pravzaprav se je nabralo kar nekaj tega materiala, ki ga bo potrebno končati. Torul pa je pop projekt, seveda dokaj alternativni, posebni, ampak tu je ravno poanta – ni kompromisov, dela se pop, kot ga čutiš, ne da na silo poskušaš narediti čimbolj mainstream izdelek. Očitno pa je, da damo veliko na melodiko, celostni vtis skladb, pomembna nam je seveda tudi vsebina.

Vseeno pa je zanimivo slišati kakšen World in My Eyes preblisk v The Only Way, dva komada v slovenščini (Le replika, Mnenje o vsem), ali nekakšen hommage Yello v zadnji pesmi Loneliness 9000 ...

Zanimivo, se nisem spomnil na to skladbo in me ne spominja nanjo, morda prej na katero drugo. Pararele se pogosto da potegniti. Lahko pa rečem, da nikoli ne delam glasbe po neke kopitu, vzoru, stvari gredo iz podzavesti in vključujejo vedno kompleksen nabor navdihov, ne enožanrskih. Tudi slovenščina se v besedila prikrade, ko je kontekst tak – ko obstaja fraza, ki deluje in kjer ugotovim, da bi se v slovenščini dobro slišalo.

Album lepo teče od začetka do konca, v času družbenih omrežij, ko se pozornost skrajšuje, koliko ljudi je pravzaprav še pripravljenih prisluhniti albumu kot celoti, čemur naj bi bili koneckoncev tudi namenjen?

Hvala, torej je cilj dosežen. Ker smo album predhodno dali v poslušanje več kritikom mednarodno, smo dobili nekakšno potrditev, da gre za dober izdelek, kar menimo tudi sami – ta album je naš najbolj dozorel in homogen album, četudi so vmes kakšni presenetljivi trenutki. Tudi drži, da sem se veliko ukvarjal z vrstnim redom skladb na albumu, namenjen je dejansko poslušanju od začetka do konca, kot zgodba in odtis nekega obdobja, četudi lahko plošča ponudi veliko singlov, ki delujejo sami zase. Kritiki so ob zelo pozitivnih ocenah imeli vsak svoje favorite, kar mi je zelo zabavno, saj sam stojim za vsemi skladbami na albumu.

Postali ste tudi mojstri videospotov, sploh odkar zanje skrbi Aleš Bravničar, ki je kot nekakšen vaš Anton Corbijn (DM, U2 ...) Koliko se ti zdi pomembno imeti (p)oseben odnos z nekom, ki skrbi za vašo vizualno prezentacijo?

Definitivno imamo poseben odnos, ki presega samo projektno sodelovanje, smo prijatelji. Z Bravničarjem sva se družila že na začetku gimnazije. Z njim je delo vedno pozitivno, zelo pa cenim, da četudi pride do kakšnih konfliktov, kar je v svetu močnih ustvarjalcev povsem normalno, se zlahka sporazumemo in naslovimo ter rešimo stvari na zrel, zdrav način. Snemanja so tako po eni strani disciplinirana, posvečena cilju, po drugi strani se znamo tudi sprostiti, veliko šaliti. Humor na terenu premaga veliko stresa.

Kako je z vrtenjem na spletnih ali alternativnih radio postajah, ali pretočnih platformah kot sta Spotify ali iTunes, koliko ima dejansko izvajalec od vsega omenjenega?

Dosegamo relativno lepo mednarodno predvajanje, lani samo na Spotifyju okoli dva milijona predvajanj. Naše občinstvo je svet, dejansko. Možnosti za rast in izboljšanje prodora med ljudmi pa je še veliko, vendar je to področje zelo zahtevno, saj bi se moralo v ozadju za to delati veliko več, kot se. In da, drži, da so tarife predvajanj prek spleta močno močno podcenjene, to je znani problem, žal. Določene domače radijske postaje nas dokaj redno predvajajo.

Vaši domači koncerti so pravzaprav redkost, v povprečju eden na leto, skrbite, tako kot včasih Laibach, da ne prezasičite domačih odrov in tako vzdržujete nekakšno ekskluzivno in nekaj skrivnostnosti?

Vedno poudarjam, da se nikakor ne izogibamo slovenskim odrom, preučimo marsikatero opcijo, vendar pa ne igramo povsod za vsako ceno. Niti ne gre tu toliko za honorarje, zavedamo se, da v Sloveniji ne moremo dosegati tujih honorarjev, gre tudi za samo organizacijo, delovne pogoje. Tu imamo celo paleto od klubov in prizorišč, ki se zelo trudijo, do bolj površnih pristopov, včasih celo malomarnosti in neresnosti. Upam, da povečamo število nastopov pri nas, je kar nekaj zanimivih prizorišč. Vsakega povabila smo veseli in ga obravnavamo s pozitivnim nabojem in si želimo, da "pridemo skupaj".

Vedno ste bili skupina, ki je pravzaprav bolj priljubljena v tujini, sploh v Nemčiji, kjer je elektronska scena bolj razvita, kar dokazuje tudi osem v Nemčiji napovedanih koncertov, plus eden v Švici in na Švedskem, do konca leta. Ponudba glede na popularnost in zahteve torej?

Naš agent, Epicentre Booking je iz Berlina in ima relativno dobro bazo možnosti, da nas ponudi. Seveda odziv promotorjev raste s prepoznavnostjo. Mnogi na pamet mislijo, kakšne vse zveze imamo in podobne nesmisle – vsak se lahko poda na to pot in ugotovi, koliko garanja to prinese. Koncertiranje in prisotnost na mednarodni sceni je velik izziv, ni za šibke in potrebno je imeti debelo kožo in močno motivacijo. Ne gre vedno vse kot po maslu ...

Kateri album bolj vroče pričakuješ: Depeche Mode - Memento Mori ali The Cure - Songs of a Lost World?

Joj, tu si me pa našel. Seveda bom pregledal oba izdelka z veseljem. Glede na do sedaj slišano pa mislim, da ne bo nekaj šokantno novega, bolj se mi zdi, da gre pri omenjenih slogovno in razvojno bolj za kontinuiteto. No, tu pogrešam pri tako velikih zasedbah več poguma in volje, da stopijo korak naprej v neznano, saj ni bojazni, da bi izgubili stare privržence. Ti gredo na koncert zaradi starih uspešnic in ostanejo zvesti. Zato ni nobena slabost, če se jih malo podreza in izzove.