Torul: Svetloba na koncu tunela je lahko tudi drveč vlak

Pesmi na albumu Hikikomori imajo poudarjeno bas linjo in zapeljive melodične linije, ki po svoje spominjajo na 80. leta, na Cure, Depeche Mode in ostalo elektronsko zapuščino, hkrati pa se plošča zdi kot zrelo delo elektro benda, ki točno ve, kaj dela ...

Torulsson: Vsekakor je vplivov veliko, težko je naštevati, ker naknadno vedno ugotovim, da je premalo napisano ali v napačnem vrstnem redu in se bom naštevanju tokrat za spremembo ognil. Gre pa za širok nabor absorbirane muzike skozi preteklost in sedanjost, in to posledično osvobaja. Tako za zdaj neke zdolgočasenosti ni na obzorju – vprašanje je le, kam bomo šli naprej; vsaka plošča mora biti v nekih okvirjih precej drugačna od prejšnje. Vsaj nam se mora tako zdeti. Mora pa vsaka pesem imeti neko svojo identiteto, svoj zvok.

Po tej logiki smo torej tisti "z glasbeno podlago" na boljšem kot pa tisti, ki kot "tabula rasa" poslušajo vašo glasbo?

Torulsson: Ne bi rekel, ne nujno. Naša glasba ni narejena na način, da bi bila nedostopna, elitistična; ne skuša šokirati, niti iti v ekstreme – kot tudi ne skuša biti ekstroverten pop. Igramo se znotraj pop in alternativnih form, saj v ustvarjanju ne sme biti pogoj prilizovanje najnovejšemu trendu kot tudi ne ponavljanje že davno zlajnanih form, pogosto je potreben določen odmik od tega, uveljavljanje lastnega ID, svojeglavost. Na boljšem, če se vrnem k tvojemu kontekstu, so tisti, ki pristopijo neobremenjeno, ne preveč analitično, ampak zaužijejo skupno emocijo zvočne vsebine.

Včasih se človek vpraša, ali pesmi nastanejo zaradi in posledično z novo opremo, "gadgeti", dodatki, kar spodbudi nove kreativne tokove, ali ostaja neko "core" jedro ali formula, na podlagi katere se črpajo melodije in glasbene zamisli za komade?

Torulsson: Vsak glasbenik in producent, ki dela dandanes elektronsko glasbo mora nujno posodabljati svoj nabor orodij, tudi menjati, predvsem pa se neprestano učiti, raziskovati – to odpira možnosti, draži čute in domišljijo. Nove stvari nastajajo iz zelo odprtega pristopa, ne iz "templatov". Navdih je lahko posamičen zvok, fraza, besedna zveza, počutje, film, serija, dogodek v naravi, nek moment … ni pravil, to lahko tako rečem. Dolgčasa torej nikoli ni … Hm, jedro, formula ne obstaja! Sam imam rad čim bolj "prazno glavo" v obdobju ustvarjanja – šele tako te lahko "potegne noter". Tišina dela včasih čudeže. Mislim, da mnogi glasbeniki preveč igrajo svoje inštrumente – vem, da je to na meji "bluzenja", ampak recimo primer: včasih ni dovolj (ali celo sploh potrebno!), da znaš vrhunsko igrati inštrument, vse lestvice in akorde, najbolj pomembno je, da narediš nekaj prepoznavnega, drugačnega iz svojega zvoka … Je pa res, da seveda ne razmišljajo vsi tako. Nemogoče je v glasbi postavljati pravila in prav je tako. To je le moj vidik.

Na novi plošči je slišati tudi precej več vokala Torulssona, solo ali ob Majevem glasu, gre torej za dva pola – za melodičnost na eni strani in morečo temačnost na drugi?

Torulsson: Svoj vokalni izraz gojim že dolgo – vendar sem ga nekako omejil na pisanje glasbe, svoj glas ponavadi posnamem zgolj za demo, za predstavitev drugim vokalistom; no, sčasoma sem ugotovil, da v določenih formah moj glas deluje morda primernejše, bolj neposredno, in zato sem se ob dobri podpori v bendu in kolegih odločil, da je čas, da zapojem. Prav tako to potrebujem. Mislim, no, želim si, da bi se v tej smeri še kaj razvilo naprej.

Spanje je prva vaša pesem v slovenščini, pravzaprav himna nespečnosti, nočnim pticam, nočnemu delu, telo je utrujeno, hkrati pa poješ "časa vedno manj je" ... Gre za zavedanje minljivosti ali dejstva, da tako ne more iti v nedogled?

Torulsson: Ta pesem stanje opisuje, bolj kot ga opeva; ni prav dobro kronično premalo spati – sam imam določene težave s tem in sicer funkcioniram, ampak na dolgi rok se to trudim popraviti, saj opažam bistveno razliko, ali spim 4–5 ur ali 6,5 ali več. Kar pa je žal preredko. Časa je vedno manj. Da, nasploh boleče dejstvo, v pesmi pa se nanaša na budnost proti jutru, ko zmanjkuje uric za spanje, utrujenost pa ostaja.

Je bil to zgolj eksperiment, bo še kakšen komad v slovenščini ali svojo glasbo slišite predvsem v angleščini?

Torulsson: Upam! Kot rečeno, sem odprt do tega in je vse stvar konteksta. To besedilo ni nastalo namenoma in na silo, lepo se je zlilo skupaj, spontano. Tudi nekateri mojstri jezika so pohvalili tekst, saj naj bi imel nekoliko neobičajne rime in izbor besednih zvez. To me je razveselilo, saj nisem kalkuliral, le napisal, šlo je gladko. Kar se tiče jezika, najprej v bistvu slišim glas in melodijo, zloge, šele potem se prikradejo besede. Pri nas ne nastaja glasba na besedilo, ampak po navadi v obratnem vrstnem redu.

Zakaj Hikikomori, kar je izraz za sodobne japonske izobčence iz družbe, saj je dejstvo, da ste zdaj bolj optimistični, svetli, pozitivni kot na prejšnjih izdelkih? 

Torulsson: … prostovoljne izobčence. Hm, morda glasba res izraža tudi nek pozitivizem in prav je tako! Saj si vsak želi včasih nekaj vedrine, svetlobe; vendar pa se tudi ne izogibamo spoprijemati se z negativnimi občutki, saj so še kako del življenja. Današnji pojav raznih vsiljivih sloganov in "nasvetov" je precej nasilen, če se poglobimo – "misli pozitivno, jej zdravo, objemi življenje, meditiraj, nujno pojdi na jogo …" Vedno znova se skozi čas izkaže, da vsa ta evforija povzroči bumerang efekt in da je vsaj polovica "fake", nateg. Stopnja samozavedanja je še kaj drugega kot te floskule. Te stvari je treba živeti vsak dan, doseči počasi, pri sebi, tečaji in nasveti po mojem ne pomagajo preveč. Vsi imamo svoje svetle in temne trenutke, v tem svetu ni nič črnobelega in tako pride tudi do obstoja takega pojava, kot je hikikomori, človek se očitno počuti zastrupljenega, zbombardiranega s strani okolice, družbe in se mu obrne od vseh navodil, kako mora živeti in česa ne prakticirati, tako da, četudi ne prakticiramo hikikomorija, razumemo, od kod ta sodobna "dekadenca".

Se je zgodil zavestni premik v vaših glavah, za zavestno preseganje temačnosti, bolečine in frustracij v smislu, da je glasba terapija oz. zdravilo?

Torulsson: Pravzaprav ne, to je rdeča nit od samega začetka. V mojih besedilih je pogosto igra teme in svetlobe. Ker je oboje del življenja.

Tudi besedila se zdijo morda bolj optimistična, nekoliko dvoumna in skrivnostna, a vendar manj moreča in fatalistična. Ali pač?

Torulsson: Mar nisi prej omenil "morečo temačnost"? (smeh) Kar nekaj je intimnejših trenutkov, ki seveda lahko izražajo trenutno introvertiranost, ranljivost, kar je pravilno opažanje. Seveda pa to jemljem kot del vsakega življenjskega procesa, to imamo vsi, vendar skušaš "preživeti", pogosto je na psihološkem, mentalnem delu še precej težje kot na materialnem. Vedno znova skušaš najti neko svetlobo. To je malo nagonsko, čeprav znaš preživeti, ne, tudi uživati v temi, samoti, to včasih vsak potrebuje. Introspekcija.

Kako pa lahko razumemo in kaj vse najdemo na naslovnici, ki je delo Maruše Štibelj, ki dela tudi z Bordo, se je naslanjala na glasbo, besedila ali ste ji prepustili proste roke?

Torulsson: Maruši sem precej natančno raztolmačil, kakšno razpoloženje iščem, kot tudi sem ji pokazal nekaj glasbe in vsa besedila. Vsekakor sva imela par izdatnih, a sproščenih sestankov, zatem pa sem ji pustil proste roke, ker je tako prav. Nastalo je čudovito kolažno delo, ki krasi naslovnico in zadnjo stran ovitka.

Aktivni ste pravzaprav ves čas, od ustvarjanja pa do koncertov, ki so večinoma po tujini. Koliko prihodka ustvarite oz. morate ustvariti, da ne greste v minus, da lahko Torul mašinerja normalno deluje?

Torulsson: Profit je danes zelo težko delati zgolj iz te dejavnosti – vsi počnemo poleg banda še druge stvari. Malo pa zadnja leta le pazimo, da ne gremo na pot za čisto ničlo ali stroške. Tega se nočemo več iti. Upamo pa, da bo postalo v prihodnosti kaj lažje tudi glede tega, saj je hrepeneče srce ustvarjalca pogosto predmet velikega izkoriščanja. Če narediš firmo, ki prodaja nek izdelek, ki pa ne gre v promet, boš zaprl in šel dalje. Pravi glasbeniki ne odnehamo, ko nastopijo težki časi …

Če parafraziramo Slavoja Žižka, je glasba Torul torej "popoln soundtrack", ko se nam kot svetloba na koncu tunela približuje drveči vlak?

Torulsson: Sam sem pri besedi "popolnost" precej skromen, tudi pri stremenju k njej; želim si le narediti po svojih močen najbolj iskren in dovršen izdelek v trenutnem delu življenja, ki pa naj bi ohranil tudi nekaj surove identitete. Svetloba na koncu tunela je lahko tudi drveč vlak! Ne vemo. Živeti je treba zdaj, "realtime" (v realnem času).