Tony Hadley: Življenje je prekratko, da človek ne bi bil srečen

Konec sedemdesetih in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ste bili del novoromantične scene, ki se je zbirala okoli londonskega kluba The Blitz, kjer ste prvič nastopili 5. decembra leta 1979. Kako se spominjate tistih časov?

Tam so se zbirali slavni ljudje iz Londona in okolice ter se družili. Okoli leta 1978 smo bili praktično "hišni" bend v klubu The Blitz, kjer se je zbirala novoromantična scena, futuristi, ali kakor koli so si že rekli. Bili so lepi časi. Pozabljamo, sploh ko govoriš z mlajšimi ljudmi, da je bil svet takrat precej drugačen, brez družbenih omrežij, prenosnih telefonov ter z malo televizijskimi programi na voljo. Po svoje smo si nekako ustvarjali lastno zabavo, punk se je ravno končal, začelo pa se obdobje t. i. nove romantike, ki je bila pod vplivom berlinske scene, od Davida Bowieja in Louja Reeda, ki sta ustvarjala tam, pa do elektronskih Kraftwerk iz Düsseldorfa. Bili so dobri časi, ko smo mi začenjali v Londonu, Duran Duran v Birminghamu in The Human League v Sheffieldu.

Čigava ideja je potem bila, da ste po obdobju punka imeli željo poskusiti nekaj novega?

Punk je postajal nemoderen in zastarel, mi pa smo potem odkrili novo glasbo iz Berlina, ter Ultravox z Johnom Foxxom, Systems of Romance mi je še zdaj eden najboljših albumov. Stvari so se precej spreminjale. Ključno je bilo, ko smo kupili sintesajzer, ki je spremenil celoten zvok zasedbe.

Pravzaprav pa tudi drži, da ste bili, že od prvega koncerta naprej, zelo dobra koncertna skupina?

Že od šolskih nastopov naprej, ko smo igrali R&B priredbe, smo počasi postali kot Generation X "power pop" zasedba, igrali smo po punk klubih, bili smo precej dobri, zobe smo si torej obrusili že v mladih letih, ko smo ves čas iskali, kjer bi še lahko nastopili. Ko pa smo postali Spandau Ballet, je bil Martin Kemp že naš tretji basist.

Kdo si je izmislil rivalstvo med vami in Duran Duran, tudi Culture Club je bil takrat zelo močan, ali sta bili res tekmeci ali je bilo to vse domislica glasbenega tiska, v bistvu pa ste bili vsi prijatelji v istem poslu, kjer je imel vsak svoj delež priljubljenosti?

Dejstvo je, da so tako oni kot mi imeli svoj prepoznaven zvok. 80. let so bila specifična tudi po tem, da če poslušate moj glas, glas Boya Georgea, Simona Le Bona, Midgea Urea ali Phila Oakeyja, imamo vsi zelo značilne in instantno prepoznavne glasove. Naša popularnost in prepoznavnost je bila tako v prvi vrsti tudi zaradi tega dejstva, da so nas ljudje takoj prepoznali prav zaradi specifičnosti pevčevega glasu. Bili so zelo vznemirljivi časi za glasbo, potem pa nam je uspelo, da smo podpisali pogodbo z založbo Chrysalis in se je naša kariera strmo vzpela. Glede rivalstva pa velja, da je bilo vse popolnoma ustvarjeno s strani medijev. Glasbeniki se seveda radi družimo. Veliko smo se družili z Duran Duran, Frankie Goes To Hollywood, nekaj legendarnih žurov smo imeli z Ultravox. V tem pogledu lahko rečem, da je bil tako ustvarjanje glasbe kot tudi druženje zares super zabavno.

Tudi Duran Duran so še vedno zelo močni in še vedno delujejo, saj bodo kmalu nastopili v amfiteatru v Pulju na Hrvaškem ...

Sem njihov zelo velik oboževalec, vedno si jih želim videti na koncertu, a vedno, ko se namenim, da bi jih videl, a se križajo naši seznami nastopov, oni koncertirajo, jaz koncertiram, hočem videti tudi The Killers, pa mi kar ne uspe. Tudi za Springsteena ne najdem časa, haha.

Spandau je vaša najbolj znana dediščina, vendar ste v intervjujih izjavili, da vas moti, da vas na njihovi spletni strani še vedno navajajo kot svojega pevca ...

Nimam težav s tem, saj je dejstvo, da sem bil njihov pevec, nisem pa bil zadovoljen z njihovim odnosom, ki so ga imeli do mene, ki je bil grozen. Prav zaradi tega, zaradi razlogov, ki jih ne bi omenjal, sem tudi odšel iz skupine. Leta 2015 smo imeli zadnji koncert, a življenje je prekratko, jaz pa sem si želel biti predvsem srečen.

Koliko ste si želeli imeti lastne skladbe na ploščah Spandau Ballet ali to enostavno ni bilo možno?

Bilo je možno, a je dejstvo, da sem jih imel zgolj peščico. Zdelo se mi je, da bi jih moral več napisati Steve Norman, spodbujal sem ga h temu. Ne da Gary Kemp ne bi bil dober avtor, dejstvo je, da je odličen, a pomembno se mi je zdelo, da bi se stvari spreminjale in nadgrajevale v sami skupini. Steve je pisal pred tem, ko smo bili še punk bend, odlične pesmi, a sem kasneje izvedel, zakaj temu ni bil več naklonjen, a to je popolnoma druga zgodba. Potem sem začel pisati še sam, a nisem dobil nobene podpore pri ostalih članih, kar se mi je zdelo škoda. Uživam v pisanju in sodelovanju, Steve je imel zgolj pesem Motivator na zadnjem albumu Heart Like a Sky, a kaj hočemo, takšno je življenje ...

Končno ste lahko zaživeli kot avtor, ko ste šli na pot samostojne kariere, kako osvobajajoče ali zadovoljujoče je bilo to, kakšen je občutek, ko se človek znajde sam na svoji poti?

Ko si sprva na svoje, si ti zdi, da je preklemano zastrašujoče (smeh). Ko si v skupini, se ti zdi, da bo trajalo večno, a potem se nenadoma konča. Ker se spremenijo interesi in ljudje z njimi. Potem se znajdeš v koži samostojnega izvajalca, za kar si nikoli prej nisem mislil, da bom v tem položaju. Bil sem pevec Spandau Ballet in upal, da se bomo razvijali in tako naprej. A ni bilo ravno tako, zato me je bilo na začetku precej strah. A potem sem se navadil, že nekaj časa imam okoli sebe odlične glasbenike, The Fabulous TH band, vsi smo dobri prijatelji, imamo veliko skupnega tudi majhne otroke. A glasba je predvsem zabava, da se imaš dobro. Ko to ni več tako, se takoj vidi, če ljudje ne uživajo več na odru. Spominjam se zadnjega koncerta s Spandau Ballet leta 1990, ko med nami ni bilo več tovarištva, sem jim rekel, da bi se morali nekam umakniti, v odmaknjen studio, da bi se spet povezali. A se to žal ni uresničilo. Našega zadnjega albuma ne morem poslušati, stal nas je malo bogastvo in snemanje se je vleklo mesece in mesece. Stvari se spremenijo, včasih na boljše, včasih na slabše.

Slavna je zgodba o Stevu Strangeu (kasneje pevec zasedbe The Visage), ki je kot vratar v klubu The Blitz zavrnil Micka Jaggerja. Sami ste dejali, da ste si želeli spoznati Jaggerja – ali ste ga srečali kdaj pozneje?

Da, srečal sem ga kasneje (smeh). V bistvu pa je bilo dejstvo, da so se v klubu The Blitz zbirala "bleščeča mladina Londona", vsi so bili zelo trendi in šik. Steve Strange pa je določal, kdo bo vstopil, če je deloval dovolj kul. Zelo je užival v tem, da je zavrnil Jaggerja, ki očitno ni ustrezal njegovemu petičnemu okusu. A vsi smo ga hoteli srečati. Včasih smo govorili, da bi morala Paul McCartney in Mick Jagger opustiti glasbo, ko sta bila v tridesetih. A si predstavljate, v enem trenutku jih imaš 19, potem 32, nato 62 in tako naprej. Če imaš rad glasbo, se ji ne boš odpovedal, to je najboljša stvar na svetu, najboljša služba na svetu. Potovanja so včasih morda malce nadležna, kot tokrat, ko so nam založili prtljago, a se tudi to da zdržati, haha.

Tudi Jagger je v svojih dvajsetih rekel, da bi raje umrl, kot da bi pel Satisfaction pri štiridesetih – a le poglejte ga zdaj, kako je gibčen pri osemdesetih – kako se vi osebno spopadate s staranjem – zagotovo so eno 20. ali 30. leta, nekaj drugega pa so 50. in 60. leta

O tem ne skušam razmišljati in dejansko tudi ne. Če me vprašate, ali bi smuknil nazaj v štirideseta? Seveda, takoj! Imel sem nekaj težav s poškodbo na nogi, a sem uspešno okreval, tudi po zaslugi telovadnice. Pojem v redu, ni mi treba peti v nižjih oktavah ali kaj takega, še vedno uživam v glasbi, skupaj z zasedbo se zabavamo in vsak večer, ko nastopamo, jim "pokažemo hudiča", iz kakšnega testa smo!

Katero nagrado ali poseben trenutek najbolj cenite, najbrž je bilo za vas, kot ljubitelja britanske monarhije, nekaj posebnega, ko ste postali "član britanskega imperija" (MBE op. a.), ali obstaja še kaj drugega?

Sovražim razredni sistem in ne bom govoril o delavskem razredu, vsak je delavski razred. Moj oče je delal za enega od časopisov, mama v zdravstvu, da potem dobim državno priznanje od princese Anne, ki je bila res simpatična, je bilo neverjetno, nisem mogel verjeti. Dobil sem ga tudi zaradi dobrodelnega dela, Shooting Star otroški hospic, ukvarjam se tudi z drugimi društvi, predvsem za pomoč otrokom in mladini. Narediš, kar lahko, ko lahko in daješ družbi nazaj. Je pa tudi res, da imam srečo, da sem srečal veliko neverjetnih ljudi, glasbenih prijateljev, od Queenov, Roda Stewarta, Eltona Johna, člane Pink Floyd, pa vse do Franka Sinatre, Tonyja Bennetta itd.

Rekli ste, da imate srečo, da to, kar počnete, počnete tako dolgo, vaš glas je še vedno močan, tudi sedi šestdesetih. So za vami tudi kakšna obdobja depresije ali krize?

Nikoli nisem zapadal v depresijo ali anksioznost, vedno sem bil pozitivna oseba, ki gleda naprej in ne nazaj. Življenje je polno vzponov in padcev, tudi tragedij. Včasih me kdo vpraša, če dobro spim, pa lahko povem, da absolutno mirno spim, prav vsako noč. Dobesedno padem dol. Mojo ženo marsikaj skrbi, mene prav nič. Vedno sem hvaležen, da lahko še vedno počnem, kar mi je všeč. Od takrat, ko sem jih imel štirinajst, ko sem pel v počitniških kampih, do zdaj, ko sem sredi šestdesetih. Hkrati pa sem izkusil tudi službe v "resničnem svetu", imam tudi to izkušnjo. Delal sem kot natakar, pakiral sem škatle, v mlekarni, trgovini, vem, kako je delati običajna dela. Zato vem, da imam srečo, ko počnem, kar počnem, za povrhu pa imam še čudovito ženo in pet otrok.

Poleg vaša zasedbe ste v zadnjih tridesetih letih nastopali tudi s simfoničnim orkestrom, lahko opišete razliko v vašem dojemanju različnih pristopov k petju teh kultnih pesmi?

Pel sem tudi na turneji z orkestrom po Južni Ameriki, z Jonom Andersonom in Aliceom Cooperjem, po Evropi pa z Jamesom Brownom in Joeom Cockerjem. Pri orkestru moraš biti bolj natančen, saj ima scenarij in ne moreš ničesar delati po svoje. Ni nobenega improviziranja, če kaj zafrkneš, ni poti nazaj. A se vse skupaj sliši zares odlično in je pravi užitek peti tudi na tovrstnih koncertih.

Pred kakimi petnajstimi leti ste rekli, da ste zaslužili več v svoji samostojni karieri, kot v času skupine Spandau Ballet, je bila to vaša delovna etika, saj v vašem primeru ni težava poiskati delo, temveč predvsem najti čas, mar ne?

Vedno gre za ravnovesje med vsem. Nikoli nočem imeti preveč premorov med nastopi, največ kakšna dva ali tri tedne. Pojem res rad. Po svoje je ironično, da sem največ imel od tega, kar delam sam, ker delam zares trdo. Moje življenje je polno vzponov in padcev. Dve leti med covidom je bilo res peklenskih, nobenih zaslužkov in nobenih nastopov. Trenutno pa imamo polne roke dela. Album swinga The Mood I'm In je izšel marca letos, imam še en skoraj končan album, založba pa bi rada videla, da bi izdal še en album swinga. Zares je največja težava čas, saj je treba pilotirati med kariero, družino, prijatelji in še čem. Za očetovski dan sem se končno lahko srečal z vsemi svojimi otroki naenkrat, po dolgem času. Čas res leti, saj bomo, kot bi mignili, kmalu spet na pragu božiča (smeh).

Včasih ste menda pred nastopom vedno našli pivnico ali bližnjo gostilno, tukaj pa ste na festivalu Pivo in cvetje v Laškem. Boste torej nazdravljali s pivom ali bo na odru stari, dobri viski?

Z viskijem vedno nazdravim z občinstvom pri pesmi Through The Barricades, ki je moja najljubša pesem Spandau Ballet. Obenem pa vemo, da živimo v neverjetno krhkem svetu, kjer divjajo vojne in so ljudje neprijazni eden do drugega. Zato vedno pravim – bodite prijazni eden do drugega. Ta pesem govori o ljubezni in preprekah, zgodba Romea in Julija, pri pesmi True pa mi vedno eden od fantov prinese pivo, v Laškem bo torej Laško (smeh). Tudi v Veliki Britaniji imamo veliko lokalnih pivovarn, kjer se da poskusiti marsikaj zanimivega.

Nekajkrat ste nastopili tudi v Sloveniji, česa se spomnite v zvezi z našo državo in dejstvom, da ste zdaj osrednje ime tega festivala?

Že precej nazaj smo bili v Sloveniji, s skupino smo nastopili, ko je bila še Jugoslavija, konec 80. let. Včasih smo igrali po arenah in velikih halah. Spominjam sem zavzetega občinstva in nekaj dobrih žurk (smeh). Šli smo v nek klub v Ljubljani, v treh nadstropjih, na vsakem je bila svoja glasba, obenem pa so bili vsi do nas zelo prijazni, tudi tokrat v Laškem sem takoj dobil pivo, torej se v tem niste spremenili, ha-ha.