Tom Grennan in njegov dober glas v tem bolj oddaljeno vas

TOM GRENNAN  – Evering Road 

Revolucije ne bo. Tom Grennan tudi s svojim drugim albumom ostaja hrana za dnevne radijske slote, manj atraktivne televizijske šove in zgodnje festivalske termine. Teh tako ali tako v bližnji prihodnosti ni pričakovati. Grennanov bluesovsko razpotegnjen soul-pop tako kot pred leti tudi zdaj dopolnjujejo gospelovski spremljevalni zbori, občasno kak bolj klovnovsko-veseljaški ritmični tip, sem ter tja se mu utrne hitrejši, tudi bolj plesni oz. funky motiv ipd. Opus Toma Greenana je skrbno produkcijsko dodelan. Vse skupaj ni slabo. Še vedno pa nov zajeten paket songov – 16 – ne izzveni zanimivo in zato tudi kaj posebej prepričljivo ne. Idejnih isker tudi na Evering Road izdatno primanjkuje. Hrbtenjača tega albuma je predvidljiv večkratno prebledeli vzorec, ki so ga pred tremi, štirimi desetletji uspešno obvladovali Joe Cocker, pozneje Zucchero in podobni. Vse reference na pojavnost Toma Grennana, nekdanjega obetavnega nogometaša iz angleškega Bedforda, silijo v smer odličnih, krepostnih, moških vokalistov. Tom je točno te vrste. Naprezanja pri petju nikoli dovolj. Njegov karierni vzpon se je začel z gostilniškimi nastopi oziroma na kotnem odru namenjenemu karaoke ekscentrikom. Od tam do kontinentalne slave je šlo ekspresno gladko. Grennanov album prvenec Lighting Matches (2018) je lepo dopolnil tedaj udarni mini trend, ki je bil dejansko domena njegovega kolega in rojaka Rag’n’Bone Mana. Ni pa kritična le glasbena poanta dela Evering Road. Vse, kar Grennan zapoje, izhaja iz prve osebe edine, praktično vsak verz se začne z jaz. Jaz to, jaz ono, jaz prej, jaz potem, jaz bom, jaz bi, jaz sem, jaz se nisem zapletel v jazjazovščino, čeprav vam jaz kot jaz obljubljam, da mi jaz ne bo dal miru do zadnjega diha. Mah, Grennan, pojdi ti nekam in le ne pozabi sabo vzeti še sebe. Za vse z vsaj kancem domišljije je to kar naporno.

Ocena: 2