Tokac in Emanuela: Poezija je tista, ki najbolj rajca

Tomislav Jovanović Tokac ni samo eden najbolj pronicljivih vokalov, temveč predvsem poet in skladatelj, pripovedovalec zgodb in avtor unikatnih melodij. Njegov ustvarjalni opus se je skozi leta vidno razvijal, oblikoval in vseskozi presenečal s svojo izvirnostjo in neusahljivo idejno svežino, kar potrjuje bodisi obsežen opus avtorskih del v eni najboljših domačih glasbenih skupin Dan D bodisi kot mentor ali producent številnim novejšim zasedbam. Nov projekt, album klavirskih aranžmajev s sopotnico Emanuelo Montanič, vsebuje konceptualne skladbe, ki so zgodbe ljudi in življenja, nekatere zabavne, druge žalostne, vsekakor tudi duhovite, malce čudaške in predvsem čustvene, takšne, kot je življenje samo. Nežna klavirska spremljava Tokčevim besedilom in vokalni interpretaciji daje nove razsežnosti, ki poslušalce popeljejo tja, kjer ni (glasbenih) meja.

Emanuela in Tokac, kako sta se pravzaprav našla?

Tokac: Eden poglavitnih razlogov je bil, da se je zgodila koronska kriza, ko se je vse ustavilo. Koncertov z Dan D ni bilo več in če bend ne gre na teren, je to umiranje na obroke. Ker nisem hotel sedeti križem rok, sem zaprosil Emanuelo, če bi mi naredila aranžmaje za pesmi, ki sem jih napisal. Zadeve sem hotel nadgraditi, zato je bila to priložnost, da zadeve izpeljem z enim človekom. Razmišljala sva tudi v tej smeri, da lahko nastopava po kulturnih domovih pred stotimi ljudmi, glede na takratne ukrepe. Potem sva pesmi naredila, ukrepi pa so se sprostili, Dan D pa je lani jeseni spet začel igrati.

Emanuela: Pesmi sva imela že narejene, Tokac mi jih je poslal in sem naredila aranžmaje, potem pa je zmanjkalo časa, ko je zasedba spet začela s koncertiranjem.

Iz kakšnih vzgibov je nastala ta glasba, koronskih, osebnih, ne-Dan-D-jevskih?

Tokac: V živo igrava nekaj pesmi Dan D, sicer pa so bile nove pesmi narejene, da služijo meni in ne skupini.

Emanuela, kako vidiš Tokca?

Emanuela: Kot se je nekdo izrazil, on je veliki slovenski poet. Kreativa pri njem deluje na polno.

Mercedes Bend ste sredi 90. let bili precej poetični, niste bili udarni v slogu grunga, ki je bil takrat popularen?

Tokac: Takrat smo bili pod drugimi vplivi, ko smo začenjali, kot avtor pa potrebuješ čas. Če govorim kot avtor, je bilo najbolj usodno zame, da sem prišel v Slovenijo. Moral sem se naučiti jezika, če sem želel pisati slovenska besedila. Še danes me bolj navdihujejo besedila kot sama glasba. Ta pride naravno, o njej mi ni treba razmišljati.

Emanuela: A glasba je lahko tudi precej kompleksna.

Tokac: Zame je to naravno, ker delam glasbo na tekst (besedilo), saj je vsak zlog muzika zase. Brez besedila pa nimam toliko navdiha. Nekdo drug bi se morda zafrkaval s tem v nedogled. A poezija je tista, ki me rajca.

Ena od pesmi ima naslov Prepad, ki je malce hudomušna, a vseeno zelo udari ...

Tokac: Pesem je duhovito pomenljiva, obenem pa govori o resnih in resničnih problemih, ki jih vsak čuti, a jih morda ne zna ubesediti.

Zakaj menita, da se med ljudmi, ljubimci, zakonci, začno delati prepadi, premalo komunikacije, odtujenost, življenje en mimo drugega?

Tokac: To je zato, ker ljudje pridejo v stik, prej pa tega ni bilo, torej je egotrip velik razlog za to.

Emanuela: V času korone je med številnimi ljudmi vse razpadlo.

Tokac: V bistvu se ljudje niti ne pogovarjajo, zato je nastal prepad med njimi. Ni razumevanja, čedalje manj je empatije za tuje težave. Napredek in tehnologija sta prinesla, da so nepomembne stvari postale bolj pomembne, kot bi smele biti. Če smo ves čas na telefonih, postanejo ti naši prijatelji, naše okno v svet in naša resničnost. A vsi vemo, da to ni resničnost. Mladi pa so pri tem še najbolj žrtvovani.

V skladbi Poj mi o novih časih hočeš opozarjati, si kritičen ali prej ironično-humoren?

Tokac: Neveden sem, sprašujem nekoga, za katerega ne vem, kdo je, iz prihodnosti, ki je bolj pameten od mene, da mi pove, kaj se bo zgodilo, bo padla atomska bomba? Ne vem. A še slabše bi se bilo ne spraševati. Kajti če je vprašanje pretežko, ga raje spravimo pod predpražnik.

Kaj se zgodi v duši, srcu in telesu, da se človek otrese balasta in pristane pri dobri pesmi in besedilu ter zgolj glasu in klavirju?

Tokac: Mislim, da je zdaj čas za odločitev: vzeti ali pustiti. Ampak mislim, da je to samo začetek moje misli, ki se v meni poraja, ki se hoče ustaviti in pogledati od znotraj. Rokenrol je dejansko en shizofren posel, kjer je luštno, a če več kot 50 let počneš isto, hkrati ne izumljaš nič novega. Dan D pa je za razliko od nekaterih kolegov bil toliko inovativen, da je naredil DNK, Tiho, smo našli neke kanale, da smo se svobodno izrazili. Ob dejstvu, da moraš za take reči imeti ogromna jajca.

Pesmi so slečene do obisti, bi rekel, da lahko na tak način podaš morda še kaj več z bolj neposrednim učinkom, da ljudje zadeve dojamejo še bolj pristno?

Tokac: Točno to je bila najina želja, saj sva oba malce v krču, ker gre za občutljivo zadevo. Imam pozitivno tremo, ker gre za nekaj drugačnega. Govoriti resnico in biti slečen je nekaj najlepšega in bi se moral dobro počutiti v svoji koži. A prav tu se ljudje najslabše počutijo v svoji koži (smeh).

Emanuela: Na odru zagotovo skupaj dihava. Tokac bi rekel, da sva v službi pesmi.

Tokac: Da, ne jaz ne ona nisva glavna, glavna je pesem. Pisanje pesmi je moj kanal za komunikacijo, saj imam tako občutek, da delam nekaj pozitivnega. Da ni samo sebi namen. Delam pač po svojih najboljših močeh.

Bi zase rekel, da si trpinčena duša v smislu, da človek največ od sebe da, ko ni v najboljšem psiho-fizičnem stanju, ali ustvarjaš, kreativni sokovi tečejo tudi iz drugačnih vzgibov?

Tokac: Oboje deluje. A največje uspešnice so se zgodile iz trpljenja, čeprav v njih ni slišati nobenega trpljenja, a sem potreboval to odrešitev v povojnem stanju, ko sem se moral ponovno najti. Ta trenutek modrosti iščem še od takrat, ko sem bil star 20 let. Naučil sem se pisati zgodbe, če lahko pričaram nekaj iskrenega, čeprav je izmišljeno, pa je to zame dosežek. Potem si umetnik. Zadnje čase se mi zdi, da mi to vedno bolje uspeva.

Je bil vajin način dela obremenjen s tem, kar si, Tokac, delal preteklih 30 let?

Tokac: Ne, morda sem kakšne črtice vlekel sem in tja. Prepad je že 10 let stara pesem, čeprav ima konotacijo na današnji čas.

Emanuela: Vprašaj ga, koliko pesmi ima že pripravljenih, že narejenih.

Tokac: Dejansko imam ploščo pripravljeno za srbski trg, ki se mi zdi fenomenalna. Moje pesmi s petimi producenti, vse moje travme in mozolji iz preteklosti so na njej. Na njej je vsega, od hip hopa do rocka. Je bolj pankerska kot kaj drugega. Po svoje me žalosti, da nisem tega izdal že dve leti nazaj.

Emanuela, bi rekla, da Tokcu težko slediš, je kemija hitro stekla, kako sta jo uskladila, kako dihata eden z drugim?

Emanuela: Malce počasnejša sem kot Tokac, kreativno. Ko sem dobila njegove zadeve, sem se malce zamislila, on pa je moral malce počakati.

Tokac: Ne strinjam se s tem. Ko sva padla v odnos, četudi prek spleta, je potem hitro steklo. Zelo hitra je in pri njej se je poznal šolan moment, kar bi sam težko naredil na tak način. Blefiranja pač ni. Pesmi so sicer dejansko nastale na klavirju. Ona je hitro polovila akorde in sva hitro prišla skupaj. Za poslušalca pa moraš narediti nekaj, kar je kompleksno, da je karseda dostopno.

Praviš, da si "ta, ki je vedno lajal, kaj je prou in kaj ne". Pomeni to, da si se z leti ukrotil, si manj tečen, ali si postal samo bolj imun na vse okoli sebe?

Tokac: Pomembno se je pomiriti s svetom. Na tem še vedno delam.

V Ne odhajaj praviš: "Vem, da bil sem grob, premalo ljubimec, preveč otrok," in tudi: "Ne odhajaj, ljubim te."

Emanuela (navdušeno): Tukaj pa Tokac igra klavir! Ima svojo točko.

Tokac: Res je. Ona pa odide na čik pavzo (smeh) ...

Pa ženske dandanes še padajo na tovrstne izlive resnične ljubezni, ko pojeta duša in srce?

Emanuela: Jaz sem že toliko let v razmerju, da ne vem več, ha ha. Nekatere zagotovo ...

Tokac: Zanimivo, da si omenil to pesem, ko gre za soul pesem v slogu Raya Charlesa, ko moraš izliti svojo dušo in ni v besedilu absolutno nobene pretencioznosti. Pesem je dolga minuto in pol, kolikor sem tudi potreboval, da sem jo napisal.

Album bosta predstavila še letos?

Tokac: Ja, na silvestrovo v Cankarjevem domu.

Emanuela: Promocija plošče pa naj bi bila predvidoma 10. februarja v Novem mestu v KC Janeza Trdine.

Tokac: Ta glasba potrebuje pravo okolje, da komunicira in ni tujek. Da se začutita prava energija in ponižnost.