'To je prava Sepulturaaa!!!'

Letos je 40. obletnica izvirne Sepulture, kakšna je bila začetna ideja za obeležitev te obletnice?

Iggor: Zato smo tukaj, menim, da je že samo dejstvo, da sva z Maxom tu, da igrava glasbo, ki je še vedno relevantna, napisala pa sva jo kot mlada mulca, kakor koli to imenujete, da sva skupaj na odru, je zame največjI užitek in zadostitev.

Max: Nisva ravno izumila kaj posebnega, a da sva enostavno skupaj in to še vedno (ali spet) igrava, je nekaj posebnega. Obstaja debata, o tem, kdaj smo začeli, menda začetek sega celo v leto 1983. Takrat sva začela povsem sama, najprej ni bilo nikogar drugega v najini zgodbi. Snemati smo začeli nekoliko kasneje. Pomembno nama je, da ljudje uživajo v tem, kar delava zdaj, nove generacije in z njimi tudi stare.

Sta spet prišla skupaj, se pobotala, ker sta družina, ista kri, ali gre za italijansko oz. brazilsko stvar?

Iggor: To storiš samo z ljudmi, do katerih ti je mar in jih imaš rad. Z ljudmi, za katere ti je vseeno, jih po navadi nikoli več ne vidiš in ne govoriš z njimi. Midva pa sva imela spore in nesoglasja, ki sva jih kasneje razrešila in imava v tem pogledu srečo, saj tega ne stori veliko ljudi, življenje pa je precej kratko. Veliko bratov umre skreganih, da ne govorijo med seboj. Jaz pa sem zelo srečen, da nama je uspelo.

In kakšen je občutek zdaj, ko jedro nekdanje zasedbe izvaja te klasične pesmi na odru?

Max: Dober dokaz so tudi nove različice naših klasičnih albumov (Bestial Devastation EP, albuma Morbid Visions in Schizophrenia op. a.), ko so ljudje to slišali, so si najbrž premislili in spremenili mnenje do tega, kar počnemo zdaj. Saj jih je vrglo na rit, ker niso pričakovali, da bo zvenelo tako dobro. Marsikdo je rekel "uau", dejstvo pa je, da so ti posnetki zares nori, haha.

Iggor: Celo nekateri kolegi iz drugih zasedb so mi dejali, da se ne bi smeli dotikati teh starih zadev, a smo jih nekako prepričali, saj smo nekako odprli določena vrata in podrli določene predsodke tudi v tem pogledu. Z Maxom se rada podava na avanture, na katere se večina ljudi ne bi upala podstopiti. To počneva že od leta 1983, ko smo začeli, stvari, v katere ni nihče verjel. Hkrati pa potrebuješ veliko poguma, da se sploh spustiš v kaj takega, da greš ponovno posneti prve albume. Lahko rečem, da sem zelo ponosen na delo, ki smo ga opravili, ne samo midva, tudi Arthur in Igor Amadeus na basu, Travis na kitari, menim, da smo lepo prikazali, kako zvenimo in kaj predstavljamo danes.

Ljudje so najbolj zadovoljni, ker zadeve niso preproducirane, izumetničene, temveč so osvežene s pravšnjo produkcijo, ki pokaže na vaše resnične korenine?

Iggor: Način, na katerega smo snemali, je bil, da smo bili vsi v studiu, gledali smo eden drugega, energija, je bila pristna in resnična. Seveda se je Arthur potrudil s produkcijo, da ni bila preveč spolirana, moderna in izumetničena, ohranil je zvok tak, kot je treba, da zveni dobro in da smo z njim vsi zadovoljni, kot so, upamo, tudi naši privrženci.

Če pogledata nazaj, kako gledata na 40 let zapuščine, albumov in vsega, povezanega z vajino kariero?

Max: Človek je ponosen, ko vidi, da je naredil nekaj posebnega. Prihajamo iz Brazilije, kjer smo bili pionirji, naredili smo svojo sceno, s svojimi prijatelji. Ko gledaš stare zgodbe, se lahko nasmejiš, se spominjaš starih dni, dobro je, da lahko uživaš v sadovih svojega dela in kar si dal skozi. Nekateri ljudje se bojijo svoje preteklosti in bi jo radi pokopali, zanikali. Mi pa jo sprejemamo, objemamo, radi imamo, kar delamo zdaj in to bodo zgodbe za prihodnje rodove čez dvajset let.

Ker ste iz Brazilije - ki ni imela razvite metal scene, predvidevam, kako težje se vam je bilo prebiti v ZDA ali v Evropo, kjer, mislim, da ste kasneje vedno imeli zvesto bazo oboževalcev?

Iggor: Na začetkih nam je bilo nepredstavljivo, da bi sploh lahko posneli album za kakšno lokalno založbo, nismo imeli pojma, sanjalo se nam ni, da bodo naše plošče poslušali na Norveškem, v ZDA ali Avstraliji. Da so jih distribuirali v nekaterih delih Brazilije, se nam je zdelo super. Treba se je zavedati pomembnosti sedanjosti. Nekateri se zgolj pritožujejo nad zdajšnjim stanjem in živijo in govorijo samo o preteklosti. A mislim, da je treba uživati v trenutku, ki ga živimo, ob dejstvu, da igramo glasbo, ki nam je všeč.

Kaj pa moderni načini komunikacije in pretočne platforme za glasbo?

Max: Treba se je prilagoditi, ne gre drugače. Včasih smo si izmenjavali kasete, prek pošte komunicirali z oboževalci. Zato smo z leti nekako poskušali te načine posodobiti. Za te stvari je bolj aktiven Iggor.

Iggor: Oba sva, vsak na svoj način, Max prav tako veliko raziskuje. Jaz rad odkrivam novo glasbo in ideje. Sicer je zdaj vsega preveč, včasih si šel v trgovino s ploščami in ti je prodajalec kaj predlagal, pa si se lahko seznanil z zanimivimi novimi zadevami. Treba se je prilagoditi na različne načine.

Max: Vedno smo imeli radi tudi humor, da ljudi nasmeješ. Vznemirljivo je iti na turnejo, saj te po zaslugi svetovnega spleta lahko preko živih prenosov spremljajo ljudje doma v Braziliji ali na Japonskem. Zato moraš biti dober vsak večer, ne moreš se zafrkavati, saj si neprestano na očeh celega sveta. Zato moraš biti na koncu svojih prstov vsak dan, 1000-odstotno, hkrati pa mi je super, kar počnemo zdaj, rad imam te fante, smo res kul zasedba.

Šli ste skozi obdobja thrasha, death, groove metala, ste bili kdaj "pod pritiskom", glede teh oznak, kako zdaj gledate na to, po 40 letih izkušenj in ustvarjanja glasba?

Max: Ne oziram se na oznake in predalčkanja, vse je iz srca, če je dobro, je dobro! Nekateri morajo sicer na vsako stvar dati nalepko, osebno pa mi je všeč, da smo skusili tako black metal, pa prek noisea, pa do plesne glasbe, vse smo izkusili. Malo ljudi se lahko pohvali s čim takim.

Iggor: Pomembno pa je tudi omeniti, da smo bili od vsega začetka pozorni na podrobnosti, sprva so nam bile pomembne kitare, a smo ves čas stremeli k temu, da smo vkomponirali različne novitete v našo glasbo, od uvodov v pesmi, pa do marsičesa drugega.

Max: Celo pri 54. letih imam še vedno določeno naklonjenost do stvari, ki smo jih počeli pred toliko in toliko leti, kot tudi pri nekaterih drugih zasedbah, še vedno se sem in tja "kurim" na kaj starega, ha-ha.

Zagotovo ste že veliko preživeli, najbrž za nekaj življenj, kaj pa vam prinaša prihodnost?

Max: Upam, da bomo na novo posneli tudi album Chaos A.D., saj gre za zelo kul album.

Iggor: Veliko je kotičkov na svetu, kjer bi nas še radi slišali, že Evropa je zelo velik teritorij. Radi pa bi ohranili noge trdno na tleh. Igramo tako velike arene, kot manjše koncerte kot tukaj v Kranju, kjer se zdi, kot bi imeli svoj mali festival. A vse nam je všeč, tako eno kot drugo.

Max: Koncerti v živo so zdaj pravi "šus", saj gre za resnične začetke Sepulture, prvi trije albumi na enem koncertu. In prav nič ne drvimo, ali iščemo bližnjice, vse odigramo, kot je treba.

Iggor: Ne vemo, kdaj bodo ljudje kaj takega lahko spet doživeli, saj dobijo zajeten kos zgodovine na enem koncertu.

Se pravi, da vas pot pelje trdno naprej, kot je dejal Keith Richards, da boste rockali, dobesedno dokler ne "padete dol"?

Max: Točno tako, naš nastop je zares glasen, udaren in tudi magičen. Treba ga je začutiti v drobovju in doživeti. Zato se bomo potrudili, da ga bomo predstavili na čimveč koncertih in krajih, kjer bo to le možno, preden bomo šli na naslednje poglavje našega delovanja.