Tina Marinšek: Moje trenutne pesmi niso nujno za dvig razpoloženja ali veselico

Tina Marinšek se je po skoraj desetletju glasbenega premora konec leta 2024 vrnila na glasbeno sceno. Poslušalcem se je predstavila s samostojnim prvencem Potovalka, kot pravi sama, pa sedaj sledijo še 'medklici', torej posamezni singli, ki jih ima še polno malho. Prvi med temi je pesem z naslovom But Roses (Bullshit song), pri katerem je moči združila z novomeškim slikarjem in ustvarjalcem Nejcem Smodišem. Ona je spretna z besedo in glasom, on je spreten z očesom in čopičem, oba pa se najdeta v umetnosti, ki je njun način terapije.

"Spot je zrisal Nejc Smodiš, snema pa tudi ves postopek, kako slika nastaja in izginja. To mi je bilo najbolj všeč, ko sem videla njegov Instagram. V njegovih delih so vedno neke pošasti, ki pa sploh niso strašne. Njegova dela mi dobro denejo, lahko še rečem," je o sodelovanju povedala Tina, ki je prišla na idejo, da bo on pravi, da ustvari video podobo njene nove pesmi, ki jo predstavlja širši javnosti. "Z Nejcem sva prijatelja, poznava se nekaj let in vsake toliko prideva skupaj, ko sem razmišljala o tem, kako naj pesem še vizualno pospremim, sem prišla na idejo, da bi lahko bil lepa protiutež pesmi, tako izdelek predstavlja tudi žensko in moško plat," nam je dodala pevka, ki pesem predstavlja pod psevdonimom Riba plava.

"Zdaj, ko je Potovalka že izdana, bodo počasi prišle tudi ostale zadeve. Ta pesem je tokrat v mednarodnem jeziku, ki ga razume tudi dobršen del prebivalstva," je o novem singlu dejala avtorica, ki nam je razkrila, da je pesem nastala že pred leti. "Posnela sem jo, ko mi je Nejc posodil kitaro in me je očitno navdihnila. Nisem želela kaj preveč komplicirati, ampak zgolj zapeti pesem. Sem pa tudi človek, ki pogosto pritiska na resnico. Taka sem že od nekdaj, ne morem drugače kot da določenim stvarem stopim na žulj, saj se mi zdi, da navadno raje gledamo mimo, ker je lažje, a iz tega ni nič dobrega. Nehajmo se sprenevedati, da ne vemo in ne vidimo, kaj se dogaja. In da je to normalno in tako pač je." je povedala Tina, ki je pesem napisala v času pandemije.

"Vsa moja besedila so odraz razmišljanj in občutkov, opažanja sveta, so tolažbe in iskanje smisla in same sebe v vsem tem. Glasba, pesem lahko prodre globoko. Ker te naslavlja z vibracijo, besedo. Bullshit song je samo nekaj, kar me je tiščalo in je sedaj komad postalo. V Nejčevi družbi je jang dobil svoj jin. Nejc je pravi umetnik, jaz imam samo lep glas in dobro izgledam" je nekoliko sarkastična Tina, ki zase pravi, da svoje misli in besede najbolje artikulira skozi pisano besedo: "Ko ne morem povedati, pišem. Ko se nabere, pišem. Ko ni nikogar, pišem. Glasba me je nagovorila že v rani mladosti in mi ponudila mesto in zatočišče. Neki komadi so mi bili svetilniki in izvajalci so bili moji prijatelji, njihovi albumi pa zastonj terapija, za katero nisi niti vedel, da jo potrebuješ. Takrat sem odkrila tudi svoj glas."

"Vse ostale stvari, ki ne bodo slovenske, bodo pod psevdonimom. Riba plava je moje umetniško ime, še vedno pa sem Tina Marinšek in vedno bom. V pesmi želim samo dobro, da bo svet, ki je lep, znosnejši za vse, da se morda malo ustavimo in pogledamo okrog, morda vsak najprej pomete pred svojim pragom in se potem pobriga za stvari, ki so pomembne za skupno dobro. Trenutno je kaos, pandemija je za sabo pustila prestrašene ljudi, ki sedaj še manj zaupajo sočloveku in se zapirajo v svoje kocke. Hitimo skozi obveznosti in ne nujno razmišljamo s svojo glavo. To gre sistemu dobro na roke. Slovenija je dežela čenč in čvekarij, kjer je prvo najbolj pomembno, kako nekaj izgleda in kaj bodo sosedje rekli. Ljudje se blazno radi ukvarjajo z drugimi, da se ne rabijo ukvarjati sami s seboj, za 'svet' pa tako ali tako nimamo časa. A ga soustvarjamo. Kar se tiče čenč pa, kaj naj rečem, nastopači, izpostavljenci ali javne osebe to vse seveda vzamemo v zakup, ni pa rečeno, da je to lahko prebavljivo" pa o povratku na glasbeno sceno in njegovi temni plati še pravi Tina. 

"Ko delim svojo muziko, se zavedam, da to niso hiti. Ustvarjam s tistim, kar imam in čutim, moj studio je moje igrišče in moja spovednica, neskončno možnosti je, kako kaj zapakiraš, zato grem raje s tistim, kar mi v procesu snemanja dogaja. Vem, da moje trenutne pesmi niso nujno za dvig razpoloženja ali za na veselico. Zavedam se tudi, da poslušalci ne vedo, 'kam me dati'. Štrlim, navkljub temu, da se dobro zavedam tudi tega, da bi mi bilo življenje precej lažje, če ne bi. Tudi sama ne vem, kam pašem. Pa povsod pašem," o sebi, svojem ustvarjanju in glasbi meni Riba plava, ki se je v zadnjih 10 letih pretvorila v svojevrstno umetnico, ki kot orodje za izraz uporablja zvok in besedo. Je riba, ki plava in pleše ter se premika v svojem ritmu, ko ustvarja in živi.