Tilen Lebar: Če se odločim za bolj varen način življenja, bom poučeval

"Ker osebno rad preživljam čas na samem, je bila kompozicija zmeraj način soočanja z lastnim sebstvom in predelovanjem eksistencialnih vprašanj, travm in ostalega, kar je z menoj ostalo v sobi in se ni izvilo izven tega, lahko celo rečem, da je proces komponiranja na nekakšen način moja psihoterapija," o svojem delu pravi glasbenik in komponist Tilen Lebar, sicer Prešernov nagrajenec na Akademiji za glasbo v Ljubljani, svojo pot pa nadaljuje v Haagu, kamor se je preselil nedavno. Projektov, idej in navdiha za ustvarjanje novih kompozicij mu ne manjka, pravi mladi glasbenik, ki pa se za profesionalno izpeljane projekte še vedno rad vrača v Slovenijo.

Kako je prišlo do odločitve, da se podaš v tujino? Je slovenski prostor premajhen za tvoje ustvarjanje?

Osebna odločitev, da nadaljujem drugi magistrski študij v tujini, je bila predvsem iz osebnih in pa iz praktičnih razlogov. V Sloveniji sem že vpisal in kasneje končal magisterij iz saksofona, zatorej bi moral drugi magistrski študij plačevati kot izreden študij, a ob tem nisem imel možnosti pridobiti dodatne štipendije. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani sem neuradno študiral kompozicijo z Urošem Rojkom, ki me je vedno vzpodbujal, da naj grem študirat v tujino. Zatorej sem se odločil, da iz estetskih, lastnih in tudi praktičnih razlogov nadaljujem študij (ob opravljenih sprejemnih izpitih) na Kraljevem konservatoriju v Haagu na Nizozemskem. Za magistrski študij v tujini sem tako prejemal tudi štipendijo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Pri tovrstni odločitvi so igrali pomembno vlogo predavatelji in mentorji kompozicije na samem konservatoriju. Tako sem imel možnost izbirati med mentorji in s tem študirati s pomembnejšimi predstavniki nizozemske umetniške scene, kot so Guus Janssen, Peter Adriaansz in s starejšim predstavnikom haaške kompozicijske šole Cornelisom de Bondtom. Kljub temu, da sem uradno študiral kompozicijo, se je pa želja po ponovnem intenzivnejšem igranju saksofona vrnila. S tem sem si uredil, da mi je Kraljevi konservatorij v Haagu omogočil brezplačni študij saksofona v razredu Raafa Hekkeme, ki ga poznamo kot velikega entuziasta do izvajalske prakse baročne glasbe na saksofonu in kot ustanovitelja komornega sestava Calefax.

Osebno bi rekel, da se z veseljem vračam v Slovenijo, predvsem v primeru profesionalno izpeljanih projektov, kjer imam priložnost sodelovanja s prijatelji ter vrhunskimi glasbeniki. A na žalost se v Sloveniji večkrat zgodi, da te kot mladega umetnika veliko ljudi poskuša postaviti na zadnjo mesto na izplačilni lestvici ali pa v medosebnem odnosu. Vse v dobrobit nečesa, kar mi trenutno še ni najbolj jasno. Večkrat se je zgodilo, da so mi inštituti naročili glasbene storitve, ki so bile opravljene po pogodbi, a se svojega dela pogodbe in pogojev izplačila niso nikakor držali ter se je s tem pojavila čakalna doba izplačila koncertnega honorarja tudi do tri ali celo štiri mesece, ob tem so se pa posmehovali svobodnemu ustvarjanju, itd. Tovrstne zadeve se na Nizozemskem ne pojavijo, niti v Avstriji niti v Belgiji. V tujini se soočam z veliko bolj spoštljivim odnosom do svoje umetnosti in do mene osebno. Na tovrsten način je moje poslanstvo glasbenika v tujini veliko bolj stabilno, cenjeno, kot pa če bi deloval zgolj v Sloveniji, kjer se tovrstni zapleti neprestano pojavljajo. Ena izmed situacij tudi nekoliko bolj znanega festivala sodobne umetniške glasbe v Sloveniji je nanesla, da so mi oddali uradno naročilo skladbe s plačilom po uradnem ceniku Ministrstva za kulturo, a ob povpraševanju po pogodbi in znesku za izdajo računa za opravljene storitve so se hitro izgovorili na slabo komunikacijo znotraj njihovega društva, potlej sem moral dokazovati komunikacijo z njihovim društvom preko elektronske pošte in jim s tem dokazati, da smo se dogovorili drugače. No, torej, tovrstne zadeve se mi dogodijo v Sloveniji prav prevečkrat, pa če je to festival improvizirane glasbe ali uradno kompozicijsko naročilo ali pa preprosto glasbena storitev saksofonista inštrumentalista. S tem se mi v veliki meri stvari dozdevajo nekako ignorantske in sem se odločil, da sodelujem le še z akterji, ki imajo do moje umetnosti spoštljiv in korekten odnos.

Zakaj si se odločil za Nizozemsko?

V resnici nisem vedel veliko o Nizozemski, razen zgodovinskih dejstev o trgovanju, kolonizaciji. Za Kraljevi konservatorij v Haagu sem izvedel preko slovenske skladateljice Petre Strahovnik, ki me je inspirirala z opisovanjem svojih študijskih let in koncepta študija na samem konservatoriju. Estetika Petrine glasbe je pa igrala ključno vlogo pri moji odločitvi, saj me je vzpodbudila k interesu in raziskovanju nizozemskega okolja, kulture in njihove glasbene estetike. Tako sem ob neprestanem vzpodbujanju mojega takratnega mentorja za kompozicijo Uroša Rojka, da naj grem študirat kompozicijo v tujino, končno vzel usodo v svoje roke in naredil vse potrebno, da sem bil sprejet na Kraljevi konservatorij v Haagu. S tem sem si omogočil nov začetek, ki mi je omogočil življenje v novem mestu, novo poglavje v življenju in se pojavil na tujem kot nepopisan list papirja.

Kakšna so bila zadnja tri leta zate tako na kariernem kot na osebnem področju?

V prvi vrsti polna garaškega dela. Veliko ljudi se ne zaveda, da ob pisanju originalne in avtorske glasbe (torej kompozicije) redno nastopam in koncertiram vse v polju od baročne glasbe, sodobne komponirane glasbe, improvizirane glasbe, intermedijskega performansa, postavljanja zvočnih instalacij in kljub vsemu temu zalogaju sem svoj računovodja, tonski tehnik, elektrofonik v živo, vodim papirologijo za prijavljanje razpisov, produciram lastne dogodke ali v sodelovanju z drugimi organizacijami. To pomeni, da kot umetnik nimam ne sobote in ne nedelje proste. Odvisen sem od kvalitete, ki jo predpripravim in realiziram skozi svoje delo, kar mi posledično pridobi ravno to – več dela. V tem primeru sem popolnoma odvisen od svojih zmožnosti, če dobim plačo v naslednjem mesecu ali ne. To pomeni, da ne morem vzeti bolniške ali česarkoli drugega brez posledic in brez predvidevanja za riziko ali s predpripravljeno finančno rezervo. Torej, zadnja tri leta so bila generalno naporna in me naučila veliko stvari. V primeru generalizacije – recimo glasbenik, ki dela za inštitucijo, recimo orkester in ostale sestave, se tovrstnim zapletom v življenju izogne, a po drugi strani postane rigiden delček sistema, ki mu omogoča tako imenovani 'foh idiotizem' v svoji polnosti.  

Svojega življenjskega stila zaenkrat še nisem pripravljen spremeniti, zaradi možnosti in izkušenj, ki si jih pridobivam na svoji umetniški poti. V primeru, da se odločim za bolj varen način življenja in se v naslednjem desetletju odločim, da pričnem s poučevanjem, si s trenutnim načinom življenja pridobivam goro znanja, ki lahko (v kasnejših krizah mojih bodočih študentov) izredno pomaga pri razreševanju vprašanj in izpolnjevanju ciljev, saj ni umetnost zgolj mojstrsko upravljanje z glasbenim inštrumentom, temveč vse ostalo, produkcija, samorealizacija, konceptualizacija, režija dogodka ...

Glasba, ki jo ustvarjaš, ne spada med popularno, zato tudi ni znana širšemu krogu poslušalcev. Kako bi jo opisal laiku?

Ponavadi rečem, da se dotika znanosti in ne toliko poljudne umetnosti. To pomeni, da so večkrat parametri zvoka determinirani s teorijo psihoakustike, kognitivne znanosti, psihologije, prostorskih akustičnih teorij, spominskih reakcij, fizikalnih lastnosti zvočnih frekvenc, kar pomeni, da stremim k idealu.

V preteklih letih si sodeloval s številnimi glasbeniki. Kako pride do sodelovanj? Si kot komponist sam izbereš izvajalce svoje glasbe?

Odvisno, pri projektih, ki potekajo v moji produkciji, izberem glasbenike sam, jih povabim k sodelovanju, poskrbim, da imajo plačane potne stroške, prenočišče, hrano, vaje in na koncu tudi sam koncert. Izbiram jih na podlagi njihove dovršenosti in razumevanja mojega abstraktnega izražanja v glasbenem žargonu. Večkrat me pokličejo institucionalna in neinstitucionalna združenja, kot so orkestri, ansambli, komorne sestave, solisti, ki mi dajo uradno in pogodbeno naročilo za nastanek novega glasbenega dela. S tem se podpiše in zaveže socialni konstrukt ali pogodba. To pomeni, da recimo za orkester, ki vsebuje več kot 90 ljudi in ansambel s 40 ljudmi ali več, ne bom pisal na enak način kot za solistično delo z elektroniko v živo. V zakup vzamem časovni okvir, ki ti ga tovrstne glasbene enote ponujajo. Torej, v sodelovanju z orkestrom, pišem na rahlo konvencionalnejši način, saj časovnica ne dopušča dela z vsakim posameznim članom individualno, zaradi tega morajo biti partiture in parti izdelani do zadnjega detajla in izvedljivi brez dodatnih obrazložitev. Pri manjših in samoprodukcijskih delih si pa lahko privoščim veliko več individualnega eksperimentalnega dela in tudi abstraktnejšega vokabularja v samem delu z glasbeniki, kar pa omogoča drugačen način za dosego želenega cilja. Tovrsten način je veliko bolj intimen, a po drugi strani omogoča dejanski razvoj razširjenih kompozicijskih in inštrumentalnih tehnik.

Kako nastajajo tvoje kompozicije? Kje črpaš ideje in navdih?

Zelo različno. Včasih se porajajo ideje in koncepti ob branju različne literature, filozofskih del, antropoloških raziskav, a velikokrat pridejo iz samega drobovja zvoka, torej iz empiričnega dela z računalniškim programom, eksperimentiranjem z inštrumenti, improvizacije in podobno. V veliki meri si pa determiniram glasbeni material preko postavitve forme, ki lahko črpa navdih tudi v spominskih reakcijah, torej s tem določam časovne okvirje pozabljanja, spominjanja in konsolidacije spomina ter posledično glasbenega materiala. Velikokrat pa določim popolnoma fizične parametre zvoka, matematična razmerja frekvence zvoka, frekvenčne odzivnosti v akustičnem prostoru ali prostora, kjer se delo izvaja, inštrumenta in pa imaginarnega, kar si omogočam preko računalniškega programa. Včasih pa dopustim zvoku svobodo (s tem tudi izvajalcem), da se razvije v naključnih parametrih in ga obsesivno ne kontroliram.

Kolikokrat še vzameš v roke saksofon in zaigraš kakšno klasično delo? Ti igranje inštrumenta (ne le saksofona) sedaj še predstavlja užitek in sprostitev ali je to pripomoček za delo?

Ja, praktično vsak dan, če ne vadim saksofona dnevno, pride do tako rekoč opuščenih mišic, ki mi povzročajo, da ne morem določenih parametrov zvoka ali idej kontrolirati v svoji polnosti, torej ja, vsak dan vložim vsaj 20 ali 30 minut, da obdržim mišice v nastavku, rokah in prstih aktivne in pripravljene za naslednji ad hoc koncert, saj mi tehnična dovršenost dopušča svobodo izražanja. V primeru, da v določen dnevu tedna ne komponiram, si omogočim, da lahko skozi dan eksperimentiram in muziciram s prijatelji ali z računalniškim programom. Na ta način mi ravno življenje svobodnega umetnika omogoča konstanten razvoj svoje individualne razširjene tehnike na različnih inštrumentih (klavir, kitara, saksofon, elektronika, melodika, itd.), ki je velikokrat glasbeniki niti ne povohajo, saj predstavlja odrez od cone udobje in se s tem dotika predvsem neznanega.  

Omenil si, da je večina tvojega dela trenutno v tujini. Kako pride do projektov, pri katerih sodeluješ? Kako 'dobiš delo'?

Tako kot sem omenil, se rad vrnem v Slovenijo. A v dobršni meri dobivam čedalje več dela na Nizozemskem, v Belgiji in Avstriji. Projekti so ali kot del raziskovalno-umetniških rezidenc ali me pa povabijo kot skladatelja in s tem dobivam redna kompozicijska naročila. Velikokrat me vabijo kot saksofonista izvajalca baročnih del, a hkrati k premiernim izvedbam novitet še živečih skladateljev, čedalje več se pa zgodi, da me povabijo kot improvizatorja in se s tem predstavljam tudi na festivalih improvizirane glasbe. V veliki meri se pa ukvarjam še s samoprodukcijo novih avtorskih projektov, ki jih resnično želim realizirati, kar pomeni, da se redno prijavljam na razpise fundacij in ministrstev, veleposlaništva. Redno se prijavljam na komponistična tekmovanja, ki mi v redkih primerih prinesejo nova naročila, kjer se izmed 180 ali več prijavljenih skladateljev uvrstiš med ožji izbor treh ali štirih, ki prejmejo denarno nagrado ali celo naročilo za novo nastalo delo. Tako se konstantno borim, če lahko temu tako rečem, da se preko anonimnosti mojega dela odprejo nove možnosti za kompozicijska naročila. Velikokrat se pa zgodi, da mi znanci in prijatelji, glasbeniki, s katerimi sem sodeloval v preteklosti, pomagajo s kompozicijskimi naročili in se mi tovrstne situacije čedalje bolj pogosto pripetijo in s tem zapolnjujejo vsako naslednje leto s kompozicijskim delom.

Kaj posluša Tilen Lebar, ko ne dela in ne ustvarja? Ob kakšni glasbi te prime, da zamigaš, zažvižgaš ali si zapoješ?

Različno, nimam preference v žanru ali nečem, kar bi zapiralo ali omejevalo moj glasbeni okus, vse, kar se me dotakne in pusti vpliv, si zapomnim ter se k temu vračam z aktivnim poslušanjem. Še iz časov mojega študija na ljubljanski Akademiji sem prisluhnil novozelandskemu popu in s tem glasbeni skupini Connan Mockasin, ameriškemu umetniku Ornettu Colemanu, po drugi strani z veseljem prisluhnem katalonskemu skladatelju Carlosu de Castellarnau, francoski skladateljici Lili Boulanger, kanadskemu skladatelju Claudu Vivierju, ugandski skupini Duma, slovenski poeziji glasbene skupine Matter, ameriškemu umetniku Tylerju the Creatorju, norveškemu umetniku Burzumu, newyorški zasedbi Bambi Pang Pang, Igorju Lumpertu, francoski saksofonistki Christine Abdelnour, angleški glasbeni skupini King Krule, belgijskemu ansamblu Nadar, romunskemu skladatelju Horatiju Radulescu, švicarski skupini Zapelipopette!, ameriški skladateljici Kate Soper in Pauline Oliveros, Johnu Duncanu in seveda med drugimi še zmerom presenetljivemu francoskemu skladatelju Gerardu Griseyju. To je današnji ožji izbor, a jutri je nov dan, torej bi bil izbor najverjetneje precej drugačen.

Kakšne načrte in želje imaš v bližnji in kakšne v daljni prihodnosti?

Ja, načrti so vzpostavljeni vse do julija 2024, s tem me čaka naročilo in komponiranje za švicarski ansambel Concept Store Quartet, manjše naročilo za citre in elektroniko v živo za Društvo slovenskih skladateljev, vokalno delo za Glasbeno Matico v Ljubljani, raziskovalno delo in umetniška rezidenca v Studiu Loos v Haagu na Nizozemskem, nizozemska turneja s kvartetom saksofonov (z delom Stabat Mater skladatelja G.B. Pergolesija), umetniška rezidenca v New Yorku in delo s kolektivom Spectrum, naročilo in novo delo v polju razširjenih tehnik za oboo z Arthurjem Klaassensom in Mario Nikolić, izdaja albuma z akordeonistom in skladateljem Luko Juhartom, izdaja šestega samostojnega albuma za saksofon solo pri založbi Donemus in izdaja poezije, ki jo pišem že zadnjih 10 let, več izdaj in publikacij že obstoječih partitur, a kljub vsemu temu delo v polju medgeneracijske integracije v sodobno umetnost v Haagu in Rijswijku, priprave in publikacije raziskovalnega dela in navsezadnje predpriprave na doktorski študij iz glasbene kompozicije, improvizacije in akustike, itd. V daljni prihodnosti planiram izvedbo večjega orkestralnega dela in samokonceptualiziranega festivala v Sloveniji in na Nizozemskem ter razširjanje mojega umetniškega delovanja v polje vizualnih umetnosti in interdisciplinarnih umetniških instalacij, saj imam gorečo željo po ustvarjanju vizualnih intermedijskih del in s tem bi podprl svoj partikularen interes, ki zaokroža celost mojega umetniškega delovanja doma in v tujini.