Tiha replika najbolj kontroverznega spota The Prodigy na trap osnovi

Billie Eilish – What Was I Made For?

Ikonska Barbie v domišljijska prostranstva sleherne deklice še dandanes vabi smisel za lepo, modno, dostojno, s tem pa tudi zavedanje o modrosti, ponosu, odgovornosti, redoljubju ter tudi o ljubezni, intimi, hrepenenju ipd. Nesporna globalna prvakinja sanjavo-muhastega pop izraza je pesem, ki so jo ustvarjalci filmske uspešnice o slavni igrači z navdušenjem umestili v odmevno celovečerno zgodbo, spisala na mah. Ob tem pa bržčas že razmišljala tudi o zasnovi in režiji spremljajočega minimalističnega videa. Song je že s prvim poslušanjem srce parajoč. Enako perfekten pa je tudi igralski nastop nadarjene Billie Eilish, ki obsega naših vsakodnevnih radosti in tudi skrbi ne bi mogel zajeti bolj doživeto. Izjemno.

Ocena: 5

Harry Styles – Daylight

Z onostranstva sestopiti naravnost v cirkuško zaodrje? Predvidoma gre za dvojno "žurko", kaj? Harry Styles je kot zadnjo, ki opozarja na njegov lani izdani album Harry's House, izbral tisto z najbolj poudarjenim kitarskim ornamentom. Ta v pesmi prvič nastopi, ko Harry poleti. Lepo prepletajoči se simbolizmi sestavljajo še eno, predvsem kostumografsko dodobra poudarjeno, izjemno zvezdnikovo videastično vinjeto. Cirkus Santus, torej posvečeno zabavišče, predstavlja tudi čudovit zaključek Stylesovega albumsko-koncertnega cikla, ki zdaj traja že skoraj dve leti. Finale tega bo prav ta konec tedna v severnem delu osrednje Italije. Nova pop ikona v zadnjem kadru dokaj sproščeno pade z vrvi. Sproščeno nenazadnje tudi zato, ker je Stylesa v tem času na nastopih spremljalo več kot 3 milijone oboževalcev, samo turneja pa je pridelala več kot 400 milijonov dolarjev. Za tokrat naj bo dovolj.

Ocena: 4,5

James Blake – Big Hammer

Londonski poet, še prej pa producent – s povsem poetičnim, zasanjanim pristopom do soula, nu-soula, popa in elektronike –, je pred dobrim letom izdal album z glasbo, namenjeno uspavanju poslušalcev (Wind Down). Zdaj so časi, očitno, povsem drugačni. Na pomolu je izid njegovega sedmega kapitalca. Po napovedih ta ne bo vključeval gostov-(so)vokalistov, ne ve pa se, kako zelo se bo Blake tokrat podvizal kot pevec. Big Hammer je odločen namig, da tudi v Ameriki izjemno uspešni in cenjeni glasbenik na jesen razen s čudaškimi trapovsko-robotskimi instrumentali ne bo stregel z ničemer drugim. Video pa je, seveda, brutalen. Pogosta raba subjektivne perspektive je, sploh za dinamične videospote, krasno cineastično orodje. Je pa res, da Blakova sveža vizualna bravura bolj izkušene glasbene sladokusce najprej spomni na ikonsko spotovsko spremljavo mega hita Smack My Bitch Up (režija Jonas Åkerlund, 1997) kultne angleške rejverske zasedbe The Prodigy.

Ocena: 3,5

Yussef Dayes feat. Tom Misch – Rust

Z veliko mero koketnosti in premišljenim občutkom za lagodje. Južnolondonska glasbenika, bobnar Dayes ter kitarist, komponist in producent Misch, imata zdaj že bogat kolaborativni opus. Dayes, ki je zaslovel v dvojcu s pianistom Kamalom Williamsom (album Black Focus, 2016), s to vse prej kot zarjavelo melodijo in z živahno, a senzibilno izvedbo najavlja solistični prvenec. Medtem pa z navdušenjem opozorim na podobno komadu Rust mičen dolgometražec prav tega dvojca. Na plati What Kinda Music (2020) je skrita tudi nenadkriljiva poletna jazzy-chill-hiphop klasika Nightrider.

Ocena: 4