Theatrum je najboljši slovenski rap album zadnje dekade, pika

SKOVA - Theatrum

Se bojim, da v zadnjem desetletju nisem slišal boljše slovenske rap stvaritve. Se je treba Theatruma bati? Ne. Prvenec trnovskega raperja Skove ni zaštrašujoč. Vsaj na prvi posluh ni. Kasneje pač. Theatrum je čudovita preslikava vsakdana. Različni tipi raperjevih misli in razmislekov, ki so derivati natančnih opazovanj in pronicljivih sklepov, so vtisnjeni v slogovno različne komade. Vztrajna beatovska simetrija, prevzeta iz devetdesetih, vmes kopica sila prijetnih jazzovskih toboganov ter precej novejših ritmičnih zmečkanin tvorijo glasbeno zelo dodelano celoto. Rapersko bravurozno natrenirani Skova se v čisto vsakem ritmičnem vzorcu znajde in tega povsem obvlada v trenutku. Občutja, ki jih Theatrum ponuja resnobno, a nikoli vsiljivo, so včasih odrešujoča, nato malček tesnobna, kmalu zatem se poslušalec - pa najsi ta zastopa katero koli generacijo - počuti krivega, nato nepoboljšljivo pokvarjanega, pa spet veselega, ker se mu slovencarstvo, pohlep, zanikrnost, napuh, površnost in odpor do razgledanosti pod lastno kožo vseeno ni zažrl tako nepovratno - kot se je na primer njegovemu sosedu. Zakaj tako, potrjujeta dva ključna dejavnika. Prvi je Skovina čudovita dikcija in še ravno prav visok glasovni register - lahko bi bil tudi radijski spiker, pa čeprav ga barva glasu zaenkrat kar ohranja med zvedavimi mulci. Res ga je prijetno poslušati. A vse opisano do tu je le okvir. Theatrum ustvarjajo besedila Vasje Vipotnika, ki po kakovosti močno prekašajo veliko večino vsega, kar iz pada iz ust njegovih vrstnikov. Skova je inteligenten pesnik, ki ne intelektualizira. Čeprav ima rad zgodovino, od koder potegne marsikatero metaforo. Teh je v izobilju. Njegov jezik je osupljivo bogat. Če preskočimo perfektno viteštvo iz komada Vitez, smo že pri Svetilniku. Tega ga je Skova ustvaril skupaj s kolegom Vazzom, sodi v posebno kategorijo. Gost gostitelja za trenutek - čeravno seveda ne gre za dvoboj ali tekmo - premaga, toda Skova se vrne, če ne z rimano filozofijo, pa s priljudnim refrenom, ki v nastavku zadiši po Trkaju. Tu te odpira nova dimenzija ali nov odgovorjeni, zakaj je Skovin Theatrum tako odličen. V nedrjih album se hitro odkrije nekaj še slajših navezav na - zdaj pa že - sočen domačinski hiphop histroriat. Verjamem, da Skova v izteku prelestne in vendar dobrovoljne In si pojem ni imel v mislih skorajda soseda Klemna Klemna. Sledni svoj hit Still Love Her (album Trnow Stajl, 2000) zaključi podobno prešerno. Tudi uvodna in obenem naslovna s Theatruma - tako kot tista Klemnova A se je že kdo vprašu (album Hipnoza, 2003) - pojasnjevalno straši, češ, že trnovski podtlak vam bo dal vetra. Plus, bojte se Gina (na Theatrumu ga sicer ni, čeprav je!?) - to pa vsekakor, hahaha. Pohvala na račun sopranskega saksofona, ki boža hrbtišče posnetka In si pojem nikakor ne sme izostati.

Po songovski listi Theatrum nasledi Lutkar, ki je malenkost predolga lekcija o tem, da je življenje gledališče, medtem ko smo mi (samo) lutke (v njem). A nič ne de. Praktično dvojni intro, kot da do konca napneta pesnikovo pripovedno fračo. Še kako ljubka je samopredstavitvena poema 100 % Skill. Tej je nekaj pigmenta posodil tudi Unknown (žep, policajski zapisnik, prva vpitja v mikrofon), ob tem, da je njen refren za milimeter tudi Zlatkov. Skova ponosno potrdi, da je tudi sam delno - tako sta kot Unknown in Zlatko - fužinski original. Prav lepo od Skove je tudi, da nas je spomnil na svojega štartnega raperskega idola El Bahatteeja (le mimogrede, nekoč zmagovalnega zagrebškega raperja, zdaj pa nagrajenega proizvajalca pralinov).

Specialni parlin albuma Theatrum je daljša skladba Balast, ki nam predstavi skromnega umetnika in njegovo trnovo pot do slave, ki jo kot pravi artist spektakularno zavrne ter se raje pošteno vrne med skromne in čuteče. Vrhunsko oblikovani pripovedovalski lok in narativna izvedba sta še en unikum domače raperske ustvarjalnosti. Nenazadnje je Skovina brutalna izpovedna moč, zavita tudi v vmesno miniaturo ali skit s preprostim naslovom Acapella, ki je še en dokaz, da bi bil raper zlahka tudi spoken-word umetnik oziroma igralec. Finalna mala jutranja vaja za raztegovanje ostane pomirjujoča uspešnica Malenkosti, ki mu 20-in-nekajletni Skova v maniri MC Solaarja nameni skrajno pozitivistično vlogo oziroma z njo svoj Theatrum zapre radostno in z nasmehom. Monumentalno.

Ocena: 5