The Young Gods: Glasba kot izkušnja podzavesti in sanjske psihadeličnosti

Nekateri ljudje opisujejo vašo glasbo kot "brezčasno eksplozijo", kako jo vidite vi?

Vedno smo bili raziskovalci, posebej na začetku, bili smo kot vulkan eksplozije. Kasneje in zdaj pa smo ne nekoliko umirili. A vseeno je videti lavo, ki se vali dol po hribu (smeh).

Če pogledamo pesmi na novem albumu Data Mirage Tangram, se zdijo bolj kot zvočne kulise, ko se glasba transformira skozi občutke, kar je precej drugače od klišejev 3-4 minutnih pop pesmi ...

Na prelomu tisočletja so naredili nekaj povsem ambientalnih plošč, kar pomeni, da nam je to precej pri srcu. Gre za mešanico vplivov, da glasba in teksture govorijo same zase. Univerzum zvoka tako včasih nadomešča besede.

Kar se je dogajalo v teh dobrih osmih letih od zadnje plošče? 

Kronološko gledano smo se po turneji leta 2010 nekako razšli, saj je bilo v skupini precej frustracij, tako da smo prenehali in šli vsak po svoje. Z Bernardom sva čakala do leta 2012, ko sva prosila Cesara Pizzija, da se nama pridruži za turnejo v imenu prvih dveh albumov. On dlje časa ni igral, a je bil navdušen nad koncerti, zato se je vrnil z željo, da naredimo še kaj več. Konec leta 2014 smo ugotovili, da ne moramo igrati samo starih pesmi in da moramo narediti novo glasbo. V okviru rezidence na festivalu Cully Jazz smo potem v majhni kleti začeli delati nove pesmi. Igrali smo vsak večer, "jammali" in nastal je nekakšen laboratorij novih idej. 

Kaj je za imenom novega albuma Data Mirage Tangram?

Gre za način, kako izraziti, kako velika baza upravlja z našimi življenji, tako na posameznikovi kot kolektivno. Če želite odpreti bančni račun, bodo ljudje želeli vaše podatke. Če želite najeti stanovanje, prav tako. Če ste zanesljiva oseba ali ne. Vse je v kibernetičnem svetu. Kar pa ni nujno povsem zanesljivo, saj se pojavlja veliko napak. Strojem zaupamo, kot da so popolne, kar pa povzroča je*eni kaos. Po drugi strani pa je naša glasba digitalna in gre za povezavo med glasbo in človekovo podzavestjo. Tangram pa je antična kitajska sestavljanka iz sedmih kosov, ki tvorijo popoln kvadrat. Če jih želiš postaviti nazaj v škatlo, pa ni tako lahko, saj jih moraš dati nazaj v enaki kombinaciji kot si jih vzel iz nje. Na albumu je sedem pesmi in vse skupaj je kot igra. 

Ker se je glasba nekoliko umirila, bi dejali, da ste manj jezni kot nekoč ali samo na drugačen način?

Ne gre za to, da nismo več jezni, le na drugačne načine se izražamo. Imamo vse razloge, da smo jezni,  sploh v teh časih. A zdaj to počnemo drugače, želimo posredovati glasbo na način izkušnje podzavesti, sanjske psihadeličnosti. Težko je razložiti, a gre bolj za izmenjavo in pogled v podzavest stvari.

Je dandanes težko ostati relevanten v svetu elektronske glasbe?

Ni formule. Edina stvar, da ostaneš aktualen je najbrž, da narediš nekaj, kar pride od srca. Če poskušaš delati na način, da nekaj delaš, ker je pač moderno, potem ne bo delovalo. Veliko glasbe je relevantne, le kopati moraš dandanes malce globlje, se mi zdi. Ostati moraš pozitiven, glasba je sila, ki sugestira pozitivne stvari ljudem. Ko sem bil mlajši sem poslušal novo glasbo in dobil od nje veliko pozitivne energije. Da se ne počutiš osamljenega. Četudi ne razumeš jezika, razumeš jezik glasbe. V tem pogledu sem utopist.

Ne, mislim, da ne. Nekaj mora sprožiti potrebo, da nekaj ustvariš. A če umetnik ustvarja trpljenje, da nekaj da od sebe, mislim, da to ni dobro. Veliki umetniki, tudi Picasso je ustvarjal zmedo okoli sebe, da je lahko ustvarjal, a mislim, da to ni nujno motivacija. Lik trpečega umetnika je po mojem preteklost. Osebno potrebujem koncentracijo in moram veliko delati, da sem ustvarjalen. Ni mi pa treba zato trpeti.

Ali glasbo delate z namenom, da delate dobro umetnost, da ljudje nekaj začutijo ali da se čutite umetniško izpolnjene v duši in srcu?

Glasbo delamo z namenom komunikacije. Poskušamo deliti jezik, za katerega niti ne vemo točno, kaj je, a želimo ljudem dati pozitivno energijo. To vidimo na obrazih ljudi na koncertih, da jim prinesemo radost in zadovoljstvo. 

Oboževalci še vedno želijo slišati pesmi kot so Skinflowers in nekatere druge hite. Jih še vedno radi izvajate ali imate rajši novejše pesmi?

Izvajamo oboje. Prvo uro na tej turneji igramo samo nove stvari. Ker želimo predstaviti nove pesmi našim oboževalcem. V drugem delu pa igramo klasike, kar je morda bolj faktor za razvedrilo in zabavo. A je na novi plošči zagotovo veliko stvari, ki jih bodo ljudje lahko odkrili na dolgi rok. To smo pač mi zdaj, ker predstavljamo nekaj, kar je nepričakovano in novo. 
 

V glasbi ste okoli 35 let, kaj je bilo najboljše in najslabše v vseh teh letih vaše kariere?

Najslabši so odhodi članov in trenja znotraj skupine. Tudi, če gre vse gladko, je to vedno šok, saj je potrebno veliko prilagajanja in je preprosto težko. Sicer pa je življenje dogodivščina in je super, da lahko še vedno potujemo v imenu naše glasbe, jo predstavljamo ljudem in ostajamo pozitivni. Vsekakor je to unikatna izkušnja v življenju.