The Smashing Pumpkins veličastno zaključili 16. INmusic festival

Pogled na vremensko sliko zadnjega dne letošnje 16. izdaje INmusic festivala je dajal upanje, da višja sila Zagrebu prizanese in da se "huda ura" tretji dan ne bo zgodila nad Jarunom, ki je bilo, kot je že tradicija, prizorišče festivala. Proti večeru so s svojim "srečnim" indie rockom začeli ogrevati Bombay Bicycle Club, ki obstajajo že slabi dve desetletji, ustanovil pa jih je Jack Steadman, ob boku Jamieja MacColla, Surena de Sarama in Eda Nasha. Londonska zasedba je pred petnajstimi leti izdala debitantski album I Had the Blues But I Shook Them Loose. Med letoma 2010 in 2020 so izdali še štiri albume, vse do lanskega My Big Day, za katerega so dejali, da gre za "zvok štirih najboljših prijateljev, ki iščejo veselje v ustvarjanju glasbe in skupnem eksperimentiranju." Zasedba je s svojim vedrim pristopom vedno gostejše občinstvo pod glavnim odrom spravila do pozibavanja in tudi sodelovanja, sprehodili pa so se med svojimi hiti Shuffle, Lights Out, Words Gone, pa vse do Mediate, Luna in Always Like This.

Nalezljive afro-funk vibracije londonskih Ibibio Sound Machine so ponudile veliko pozitive in plesnih ritmov pod vodstvom pevke Eno Williams in kitarista Alfreda Karija Bannermana. Pevka je v svoji bleščavi turkizni opravi in srebrnih čevljih sproščala vedrino, svoje pa so pridali tudi pihalna spremljava in trdna ritem sekcija. Williamsova v svojih pesmih pogosto izpoveduje ljudske zgodbe in izkušnje, tudi v njenem maternem jeziku ibibio, po čemer ima zasedba tudi ime. Njihova edinstvena kombinacija zlate dobe zahodnoafriškega funka in diska ter moderne post-punk in elektronske glasbe tako izvrstno dopolnjuje njen energičen in impresiven vokal, ki ljudi pripravi do rajanja, kar jim je v dobršnji meri uspelo tudi ob tokratnem nastopu na World stageu.

Številni obiskovalci so se kar hitro nato pomaknili proti glavnemu odru, kjer so tisti bolj zavzeti že dlje časa "držali" mesto pod odrom, saj je prišel čas za norveški elektronski glasbeni duo Röyksopp. Svein Berge in Torbjørn Brundtland sta prijatelja že od otroštva, njune mamljive elektronske melodije pa svet razveseljujejo že od leta 1998, kar pomeni, da sta na sceni že krepke četrt stoletja, njun elektronski izraz pa se giblje med ambientalo, housom, sintpopom in še čem. Nastope rada popestrita z ekscentričnimi opravami, posebej misteriozen pa je bil njun tokratni začetek, ko se je ob mogočnih zvokih na odru pojavila maskirana trojica, ki je delovala kot da bi "uletela" neposredno iz serije Squid Game, za katere se je potem izkazalo, da gre za trojico plesalcev oz. gibalcev, ki so poskrbeli za sofisticirane koreografije. Zanimive glasbene domislice so se tako lepo spojile z vznemirljivimi vizualni elementi docela ekscentričnih odrskih prezenc dveh plesalk in enega plesalca. Album The Inevitable End iz leta 2014 je predstavljal nekakšen epitaf in slovo od formata albuma, po osmih letih tišine pa je dvojec leta 2022 izdal mega tridelni projekt Profound Mysteries s 30 pesmimi, pri katerem je šlo za "konceptualno izkušnjo, ki je še dodatno razširila njuno ustvarjalno vesolje". Röyksopp sta tokrat samo z devetimi skladbami, ki pa sta jih razpotegnila čez devetdeset minut, pokazala svojo privlačnost in veličino ter več kot spodobno nasitila vse ljubitelje njunih všečno-zapeljivih elektronskih ritmov.

Pred velikim pokom tokratnega festivala pa so nekateri naredili še hiter skok na katero od prehranjevalnih točk festivala ali pač na manjši oder, kjer je svojo urico odigrala še britanska post-punk zasedba Squid, ustanovljena leta 2017, v kateri so zbrani prijatelji Ollie Judge, Louis Borlase, Anton Pearson, Laurie Nankivell in Arthur Leadbetter. Multiinstrumentalisti, ki niti nimajo uradnega pevca, saj se v tej vlogi večinoma izmenjujejo, so poskrbeli za širok nabor glasbenih žanrov, od popa, rocka do bolj alter godbe, njihov lanski drugi album O Monolith pa je potrditev, da so meje ustvarjalnosti neskončne, kar so potrdili tudi z njihovo tokratno predstavo na Jarunu.

A nič ni bolj k vrelišču glavnega odra poganjalo bolj kot zaključni vrhunec festivala z alter rock legendami The Smashing Pumpkins, ki so kariero pričeli že leta 1988. Po solidnem prvencu Gish (1991) so leta 1993 doživeli preboj z drugim albumom Siamese Dream, s katerega se vsi takrat odraščajoči mladinci spominjamo pesmi kot so Today, Disarm, Cherub Rock ali Mayonaise. Smashinge že ves čas vodi karizmatični Billy Corgan, ki je tudi osrednji pisec in avtor pesmi. Zasedba je prenehala delovati leta 2000, nato pa so se 2006 spet zbrali, zdaj pa delujejo v postavi trojice izvirnih članov, poleg Corgana še kitarist James Iha ter bobnar Jimmy Chamberlin. Prvotna basistka D'arcy Wretzky jih je zapustila konec prejšnjega tisočletja, zdaj pa jih na odru spremljajo še klaviaturistka Katie Cole, basist Jack Bates (oba od leta 2015), ter od letos še najnovejša kitaristka Kiki Wong.

Po rohnečih uvodnih zvokih so člani četrt čez 23. uro stopili na oder, plešasti Corgan v svoji značilni Nosferatu vampirski črni obleki, z rdečimi gumbi, kakršnega poznamo od videospota Ava Adore s konca 90. let naprej. Zvočni udar prve pesmi The Everlasting Gaze je bil pod odrom tako močan, da so bili čepki vsekakor priporočljivi, če že ne nujni. Nadaljevali so z Doomsday Clock in priredbo Zoo Station U2-jev, z albuma Achtung Baby. Ko smo zaslišali nežne kitarske linije je sledila kultna Today, njihov prvi veliki hit, tudi po zaslugi videospota na MTV-ju, v katerem so se naokoli vozili z tovornjačkom za sladoled, ki mu je sledilo finalno obmetavanje z barvami. Podobno barviti so najbrž tudi spomini marsikoga na tisti čas izpred treh desetletij, pevčev glas pa ostaja nežno predirljiv in več kot soliden tudi zdaj, ko se počasi bliža šestdesetim.

Pregovorno "zateženi" zvezdnik s pozo intelektualnega alter rokerja, ki se je v preteklosti skregal z marsikom in imel kontroverzne poglede na marsikaj, je tokrat vso komunikacijo prepustil kitaristu Jamesu, ki je pozdravil občinstvo in ostale vljudnostne fraze, sam pa, ko je imel priložnost zgolj zamahnil z roko, češ, da "ne govori špansko". Kar priča o njegovem, milo rečeno, zanimivem odnosu do hrvaškega in tudi mednarodno obarvanega občinstva, ki pa mu na koncu koncev, po glasbeni plati, ni imelo kaj očitati, saj je bila njihova izvedba preprosto na vrhunskem nivoju.

Sprehodili so se čez uspešnice, ki s(m)o jih čakali vsi, od Tonight, Tonight, pa do Ava Adore, Disarm, Mayonaise in udarne Bullet With Butterfly Wings. Ob koncu so nastop sklenili s 1979, Jellybelly, Cherub Rock in Zero ter prepričljivo upravičili status osrednjega imena letošnjega 16. INmusic festivala. Temu je, razen drugega dne, solidno prizanesel tudi dež, čeprav so luže in blato na nekaterih mestih pod odri pošteno kazali zobe tistim, ki so vsemu naštetemu skušali kljubovati z neprimerno obutvijo. Glede tega, kot tudi glede marsičesa drugega, recimo avtobusnih povezav, bi se dalo organizacijsko zagotovo postoriti dosti več, brez dvoma pa je tokratni glasbeni praznik na Jarunu uspel v svoji osnovni postavki, da gre za enega bolj markantnih (ne prevelikih) festivalov, ki v naši bližnji regiji postreže z vrhunskimi imeni svetovne glasbene scene.