Kaj storiti, da ti najbolj nadležen bend na svetu ne bo šel več tako zelo na živce? Spočit se je treba spraviti k poslušanju še njihovega šestega albuma. V vseh petih predhodnih poskusih – zahtevani splošni pogoji, kot je dobra forma s hitrimi refleksi, so bili vedno izpolnjeni – se je plemenit namen zverižil že po prvem, po tretjem komadu pa zagotovo. Tokrat se je relativno poslušalsko užitkarstvo razpotegnilo do druge songovske enote. To je ta, ki si je pri avtorjih prislužila video. Nekako čudaško te bodri junaško! Toda Irci The Script z značilnimi ooooo-uuuu-UUUUUU-OOOOO-ooooo postopoma že packajo vtis. A do sem še gre. V četrtem komadu pevec in glavni lik The Script Danny O’Donoghue začne malodane rapati. Proti sredini songa se izkaže, da malodane lahko že odpade. Tip res rapa! Ne, samo tega ne – da se popevkar (ki se pretvarja, da je roker) lomi, namesto da bi on lomil rime – kakšna velegrozljivka.
Obenem je to točka, na kateri vsakdo z vsaj zrnom občutka za estetiko ali s povprečnim glasbenim okusom uspešno zasedbo iz Dublina prepusti najstnicam, ki jih estetika – vsaj v tem času – povečini kaj malo briga. Pesem Hurt People Hurt People, ki je na delu Sunsets & Full Moons peta zapored, se zdi malenkost bolj značajska. Do konca tega albuma zasledimo še tri nesramno klišejske songe. Underdog je sploh neroden primer. Za nameček tudi ta ni prikrajšan za še eno nespretno rapersko intervencijo. The Script se še kar zgledno popravijo v kot-da-evrovizijski The Hurt Game. Zadnja v nizu po skupku algebrskih trendov ni naslovljena Hurt Me Hurt Me Hurt Me. Pesem Hot Summer Nights je podobna številnim instantno pozabljenim boybendovščinam, kar pomeni, da ima tudi novi album The Script šibak konec, ob tem, da tudi njegov začetek ni posebej domiseln.
Žal ni šlo tudi tokrat. The Script zmagujejo naprej, čeprav se o njih piše kot o zasedbi, za katero ni več upanja.
Ocena: 2
KOMENTARJI (7)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.